Page 78 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 78
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
sicer trdno ostajajo zavezani zasledovanju predvsem etnografske izkušnje
in kulturne izmenjave, ki temelji na tej osebni izkušnji, a vendarle imamo
tudi CNN, BBC, MTV, Hollywood, Google, Facebook, Motorolo, Nokio in
številne druge protagoniste globalnih komunikacij in množičnih medijev,
ki so prevzeli odločilno vlogo pri predstavljanju kultur večini prebivalcev
na svetu. Lokalne skupnosti vse od Afrike prek Amerike, Evrope, Azije do
Avstralije dobijo svoje bežne poglede v življenjske sloge oddaljenih kultur
skozi podobe in informacije, ki jim jih posreduje televizijski sprejemnik,
tisk ali celuloidne tehnologije.
Toda kljub dejstvu, da je 20. stoletje odločilno zaznamovala prav kul-
tura posredovanih podob s filmom, televizijo in računalnikom, se antro-
pologi še do pred nedavnim niso kaj dosti menili za medijsko posredova-
ni svet kultur sveta. Če nekoliko pustimo ob strani zgodnji antropološki
interes za medije (Powdermaker 1950, 1962; Worth in Adair 1972), lahko
rečemo, da se je antropologija vključila v preučevanje množičnih medijev
pretežno s pomočjo britanskih kulturnih študijev. Večina teh »antropolo-
ških« pristopov je temeljila zgolj na intervjujih, ki so bili opravljeni v do-
movih konzumentov klasičnih množičnih medijev, zaradi česar so bili tudi
kritizirani, da niso dovolj »etnografski«, saj je bila metoda opazovanja z
udeležbo izkoriščena minimalno, analitični vstop v vsakodnevne prakse
in svetove ljudi pa je bil tako rekoč povsem zanemarjen (Spitulnik 1993:
298; Lave in dr. 1992). Toda z nekaterimi izjemami je s pomočjo antropo-
loških študijev medijev, seveda ob znatni teoretski podpori kulturnih, ko-
munikacijskih in medijskih študijev (Fiske 1991: 330–335), prišlo do etno-
grafskega obrata v preučevanju medijev in njihovih občinstev. V 80. in 90.
letih preteklega stoletja je seveda prišlo do številnih teoretskih, epistemo-
loških in metodoloških oplajanj med disciplinami, ki so se vključile v pre-
učevanje medijev, toda za vse, ki so se naslonile na etnografijo, je značil-
no, da je etnografski fokus pretežno bil apliciran na medijska občinstva,
zlasti televizijska občinstva v zahodnih družbah, slabše pa so pokrila pod-
ročje producentov medijskih vsebin. Kljub temu bi lahko rekli, da so an-
tropologi v sodelovanju s specialisti iz komunikacijskih in medijskih štu-
dij začeli zapolnjevati to vrzel z uporabo tiska, fotografije, televizije, radia,
računalnika, interneta in mobilne telefonije kot predmetov etnografskega
preučevanja (Caldarola 1994; Hartmann in dr. 1989; Kottak 1991; Lull 1988,
1990; Manuel 1993; Michaels 1986; Banta in Hinsley 1986; Collier in Collier
1986; Edwards 1992; Crawford in Hafsteinsson 1996; Miller in Slater 2000;
Moeran 1996; Naficy in Gabriel 1993; Weiner 1997; Askew in Wilk 2002;
78
sicer trdno ostajajo zavezani zasledovanju predvsem etnografske izkušnje
in kulturne izmenjave, ki temelji na tej osebni izkušnji, a vendarle imamo
tudi CNN, BBC, MTV, Hollywood, Google, Facebook, Motorolo, Nokio in
številne druge protagoniste globalnih komunikacij in množičnih medijev,
ki so prevzeli odločilno vlogo pri predstavljanju kultur večini prebivalcev
na svetu. Lokalne skupnosti vse od Afrike prek Amerike, Evrope, Azije do
Avstralije dobijo svoje bežne poglede v življenjske sloge oddaljenih kultur
skozi podobe in informacije, ki jim jih posreduje televizijski sprejemnik,
tisk ali celuloidne tehnologije.
Toda kljub dejstvu, da je 20. stoletje odločilno zaznamovala prav kul-
tura posredovanih podob s filmom, televizijo in računalnikom, se antro-
pologi še do pred nedavnim niso kaj dosti menili za medijsko posredova-
ni svet kultur sveta. Če nekoliko pustimo ob strani zgodnji antropološki
interes za medije (Powdermaker 1950, 1962; Worth in Adair 1972), lahko
rečemo, da se je antropologija vključila v preučevanje množičnih medijev
pretežno s pomočjo britanskih kulturnih študijev. Večina teh »antropolo-
ških« pristopov je temeljila zgolj na intervjujih, ki so bili opravljeni v do-
movih konzumentov klasičnih množičnih medijev, zaradi česar so bili tudi
kritizirani, da niso dovolj »etnografski«, saj je bila metoda opazovanja z
udeležbo izkoriščena minimalno, analitični vstop v vsakodnevne prakse
in svetove ljudi pa je bil tako rekoč povsem zanemarjen (Spitulnik 1993:
298; Lave in dr. 1992). Toda z nekaterimi izjemami je s pomočjo antropo-
loških študijev medijev, seveda ob znatni teoretski podpori kulturnih, ko-
munikacijskih in medijskih študijev (Fiske 1991: 330–335), prišlo do etno-
grafskega obrata v preučevanju medijev in njihovih občinstev. V 80. in 90.
letih preteklega stoletja je seveda prišlo do številnih teoretskih, epistemo-
loških in metodoloških oplajanj med disciplinami, ki so se vključile v pre-
učevanje medijev, toda za vse, ki so se naslonile na etnografijo, je značil-
no, da je etnografski fokus pretežno bil apliciran na medijska občinstva,
zlasti televizijska občinstva v zahodnih družbah, slabše pa so pokrila pod-
ročje producentov medijskih vsebin. Kljub temu bi lahko rekli, da so an-
tropologi v sodelovanju s specialisti iz komunikacijskih in medijskih štu-
dij začeli zapolnjevati to vrzel z uporabo tiska, fotografije, televizije, radia,
računalnika, interneta in mobilne telefonije kot predmetov etnografskega
preučevanja (Caldarola 1994; Hartmann in dr. 1989; Kottak 1991; Lull 1988,
1990; Manuel 1993; Michaels 1986; Banta in Hinsley 1986; Collier in Collier
1986; Edwards 1992; Crawford in Hafsteinsson 1996; Miller in Slater 2000;
Moeran 1996; Naficy in Gabriel 1993; Weiner 1997; Askew in Wilk 2002;
78
