Page 308 - Weiss, Jernej, ur. 2019. Vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju - The Role of National Opera Houses in the 20th and 21st Centuries. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 3
P. 308
vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju
Po operetah Franca Leharja Knežna (Das Fürstenkind, 8. X. 1910) in
Grof Luksemburški (27. X. 1910) ter Fallove Dolarske princese (10. XI. 1910)
je 27. novembra 1910 sledila premiera Wagnerjevega Tannhäuserja. Po treh
operetah je končno Reiner lahko spet dirigiral opero. To je tudi njegova naj-
bolj odmevna uprizoritev v Ljubljani. O delu je spisal poseben članek, ki je
izšel v Slovenskem narodu, kjer je opero razčlenil in opisal, in o njem ob-
širno spregovoril. To je bil v slovenskem tisku prvi analitično poglobljeni
članek o Wagnerju in njegovem delu.7 Kritik - b - v Slovenskem narodu, je
izpostavil Margito Nadasovo kot Elizabeto, ki je »nosila celo predstavo«,
posebej veliko prostora pa je namenil Jeannette Foedransperg kot Veneri
in ji prerokoval uspešno kariero.8 Tudi občinstvo je bilo navdušeno in ji je
prirejalo prisrčne ovacije, jo počastilo s prekrasnimi šopki. Kritiziral pa je
zbor, ki »se to pot ni zavedal svoje naloge, potreboval bi še precej skušenj.«
Pač pa je pohvalil scenerijo in se obregnil ob režijo: »Režijo je imel to pot
kapelnik Reiner, a pokazalo se je, da kapelništvo in režiserstvo ni združl-
jivo. Sicer se je potrudil na vso moč, da bi nam nudil kaj odličnega, a sle-
dil mu je samo orkester v vsem obsegu.«9 Tudi Slovenec (A.S.) se je o operi
na širok razpisal. Kritika je zlasti motila reklama, ki da se je osredotočila
na eno osebo – gostjo Jeannette Foedranspergovo10 (Venera), kar je odloč-
no grajal. In nadaljuje: »Umetnost je bila a priori potisnjena v ozadje, oseb-
ni kult pa v ospredje.« Nato se je na široko razpisal o Wagnerju in posame-
znih pevcih, kjer je prej omenjeno pevko označil takole:
Njen glas je ljubek, a majhen, njen nastavek v višini nerazvit, v spo-
dnjih registrih dober. Tudi govor ni bil brez hibe. Igra pa je bila res-
da decentna, a premalo strastna. Ta Venera bi bila kmalu blažja
nego Elizabeta. To je moja čista in nepristranska sodba o umetnici
Foedransperg, kako se je oznanjalo. O diletantki bi se dalo govoriti
drugače.
Pisec je tudi obširno govoril o Wagnerju in njegovem pomenu in reformah,
ki jih je uvedel v opero.
7 Slovenski Narod, 23. 11. 1910, št. 419.
8 Jeannette Foedransperg (1885–1956) iz Planine pri Sevnici je študirala petje v Ljubl-
jani in privatno na Dunaju, v Münchnu in Berlinu. Med obema vojnama in tudi po-
zneje je bila med najbolj uspešnimi pevskimi pedagogi v Ljubljani.
9 Slovenski narod, 28. in 29. 11. 1910, št. 421 in 423.
10 Jeannette Foedransperg (1885–1956) iz Planine pri Sevnici se je uveljavila zlasti kot
pevska pedagoginja med obema vojnama in po drugi svetovni vojni v Ljubljani.
306
Po operetah Franca Leharja Knežna (Das Fürstenkind, 8. X. 1910) in
Grof Luksemburški (27. X. 1910) ter Fallove Dolarske princese (10. XI. 1910)
je 27. novembra 1910 sledila premiera Wagnerjevega Tannhäuserja. Po treh
operetah je končno Reiner lahko spet dirigiral opero. To je tudi njegova naj-
bolj odmevna uprizoritev v Ljubljani. O delu je spisal poseben članek, ki je
izšel v Slovenskem narodu, kjer je opero razčlenil in opisal, in o njem ob-
širno spregovoril. To je bil v slovenskem tisku prvi analitično poglobljeni
članek o Wagnerju in njegovem delu.7 Kritik - b - v Slovenskem narodu, je
izpostavil Margito Nadasovo kot Elizabeto, ki je »nosila celo predstavo«,
posebej veliko prostora pa je namenil Jeannette Foedransperg kot Veneri
in ji prerokoval uspešno kariero.8 Tudi občinstvo je bilo navdušeno in ji je
prirejalo prisrčne ovacije, jo počastilo s prekrasnimi šopki. Kritiziral pa je
zbor, ki »se to pot ni zavedal svoje naloge, potreboval bi še precej skušenj.«
Pač pa je pohvalil scenerijo in se obregnil ob režijo: »Režijo je imel to pot
kapelnik Reiner, a pokazalo se je, da kapelništvo in režiserstvo ni združl-
jivo. Sicer se je potrudil na vso moč, da bi nam nudil kaj odličnega, a sle-
dil mu je samo orkester v vsem obsegu.«9 Tudi Slovenec (A.S.) se je o operi
na širok razpisal. Kritika je zlasti motila reklama, ki da se je osredotočila
na eno osebo – gostjo Jeannette Foedranspergovo10 (Venera), kar je odloč-
no grajal. In nadaljuje: »Umetnost je bila a priori potisnjena v ozadje, oseb-
ni kult pa v ospredje.« Nato se je na široko razpisal o Wagnerju in posame-
znih pevcih, kjer je prej omenjeno pevko označil takole:
Njen glas je ljubek, a majhen, njen nastavek v višini nerazvit, v spo-
dnjih registrih dober. Tudi govor ni bil brez hibe. Igra pa je bila res-
da decentna, a premalo strastna. Ta Venera bi bila kmalu blažja
nego Elizabeta. To je moja čista in nepristranska sodba o umetnici
Foedransperg, kako se je oznanjalo. O diletantki bi se dalo govoriti
drugače.
Pisec je tudi obširno govoril o Wagnerju in njegovem pomenu in reformah,
ki jih je uvedel v opero.
7 Slovenski Narod, 23. 11. 1910, št. 419.
8 Jeannette Foedransperg (1885–1956) iz Planine pri Sevnici je študirala petje v Ljubl-
jani in privatno na Dunaju, v Münchnu in Berlinu. Med obema vojnama in tudi po-
zneje je bila med najbolj uspešnimi pevskimi pedagogi v Ljubljani.
9 Slovenski narod, 28. in 29. 11. 1910, št. 421 in 423.
10 Jeannette Foedransperg (1885–1956) iz Planine pri Sevnici se je uveljavila zlasti kot
pevska pedagoginja med obema vojnama in po drugi svetovni vojni v Ljubljani.
306
