Page 364 - Weiss, Jernej, ur. 2019. Vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju - The Role of National Opera Houses in the 20th and 21st Centuries. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 3
P. 364
vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju
Egkovega Revizorja, Zaroko v samostanu Sergeja Prokofjeva, Menottijevo
Amalijo, balet Princesa Turandot Gottfrieda von Einema, s Purcellovim de-
lom Dido in Enej pa je bila zastopana tudi starejša operna ustvarjalnost.
Nenavadni Žebretov sodobni »tempo« se je ohranil tudi v naslednji sezo-
ni, ko so bili na sporedu Boris Vladimirovič Asafjev, Maurice Ravel, Fran-
cis Poulenc, Boris Blacher in Wagnerjev Lohengrin, nato pa se je bil očitno
tudi novi direktor prisiljen ukloniti željam občinstva.17
Seveda v nobenem izmed zgoraj naštetih primerov ne moremo govori-
ti o radikalno sodobnem glasbenem jeziku ali inovativni operni dramatur-
giji – tako Sutermeister kot tudi Egk, von Einem, Martinu ali Menotti niso
bili zavezani modernističnemu izrazu, temveč so se izkazali kot varuhi tra-
dicionalnega izročila globoko v drugo polovico 20. stoletja. Vendar še bolj
bode v oči izbira Sutermeistra, Egka in von Einema v luči politične korek-
tnosti: prav pri vseh omenjenih skladateljih se je namreč po vojni izposta-
vil njihov nejasen odnos do nacističnega režima. Sutermeister je leta 1940
prejel prestižno naročilo iz Dresdenske državne opere,18 kjer je bila pod di-
rigentskim vodstvom Karla Böhma – tudi ta je bil večkrat obtožen simpa-
tiziranja z nacistično stranko – izvedena prav opera Romeo in Julija, ki se
je svojo oddaljenostjo od realnosti aktualnega življenja skladala s propa-
gandistično vizijo Josepha Goebbelsa. Podobno ni imel nacistični režim te-
žav tudi z glasbo Wernerja Egka, ki je bil do leta 1941 direktor Berlinske dr-
žavne opere, skupaj s svojim učiteljem Carlom Orffom je prejel naročilo za
glasbo za olimpijske igre v Berlinu, medtem ko se je Hitler celo navduše-
val nad krstno izvedbo njegove opere Peer Gynt leta 1938,19 zato niti ni čud-
no, da se je skladatelj po vojni znašel v primežu denacifikacijskega proce-
sa. Posebej kontroverzna osebnost pa je bil Gottfried von Einem, ki je bil
po eni strani deležen brutalnega gestapovskega zasliševanja in celo zapo-
ra, hkrati pa je vendarle praktično ves čas nacionalsocialistične vladavi-
ne deloval kot asistent dirigenta Heinza Tietjena, sicer umetniškega vodje
17 Na to navajajo zapisniki iz sestankov sveta Opere, kjer se je razpravljalo o problemu
obiska. Slednji je torej narekoval izbiro repertoarja, medtem ko nikjer ni jasno govo-
ra o kakšni »pravi« politični programski izbiri. Zapisnike hranijo v Slovenskem gle-
dališkem muzeju.
18 Erik Levi, »Sutermeister, Heinrich«, v Grove Music Online. Oxford Music Online, ur.
Laury macy, http://www.oxfordmusiconline.com.nukweb.nuk.uni-lj.si/subscriber/
article/grove/music/27157 (dostop 21. 9. 2009).
19 Andrew D. McCredie, »Egk, Werner«, v Grove Music Online. Oxford Music Online,
ur. Laura Macy, http://www.oxfordmusiconline.com.nukweb.nuk.uni-lj.si/subscri-
ber/article/grove/music/08615 (dostop 21. 9. 2009).
362
Egkovega Revizorja, Zaroko v samostanu Sergeja Prokofjeva, Menottijevo
Amalijo, balet Princesa Turandot Gottfrieda von Einema, s Purcellovim de-
lom Dido in Enej pa je bila zastopana tudi starejša operna ustvarjalnost.
Nenavadni Žebretov sodobni »tempo« se je ohranil tudi v naslednji sezo-
ni, ko so bili na sporedu Boris Vladimirovič Asafjev, Maurice Ravel, Fran-
cis Poulenc, Boris Blacher in Wagnerjev Lohengrin, nato pa se je bil očitno
tudi novi direktor prisiljen ukloniti željam občinstva.17
Seveda v nobenem izmed zgoraj naštetih primerov ne moremo govori-
ti o radikalno sodobnem glasbenem jeziku ali inovativni operni dramatur-
giji – tako Sutermeister kot tudi Egk, von Einem, Martinu ali Menotti niso
bili zavezani modernističnemu izrazu, temveč so se izkazali kot varuhi tra-
dicionalnega izročila globoko v drugo polovico 20. stoletja. Vendar še bolj
bode v oči izbira Sutermeistra, Egka in von Einema v luči politične korek-
tnosti: prav pri vseh omenjenih skladateljih se je namreč po vojni izposta-
vil njihov nejasen odnos do nacističnega režima. Sutermeister je leta 1940
prejel prestižno naročilo iz Dresdenske državne opere,18 kjer je bila pod di-
rigentskim vodstvom Karla Böhma – tudi ta je bil večkrat obtožen simpa-
tiziranja z nacistično stranko – izvedena prav opera Romeo in Julija, ki se
je svojo oddaljenostjo od realnosti aktualnega življenja skladala s propa-
gandistično vizijo Josepha Goebbelsa. Podobno ni imel nacistični režim te-
žav tudi z glasbo Wernerja Egka, ki je bil do leta 1941 direktor Berlinske dr-
žavne opere, skupaj s svojim učiteljem Carlom Orffom je prejel naročilo za
glasbo za olimpijske igre v Berlinu, medtem ko se je Hitler celo navduše-
val nad krstno izvedbo njegove opere Peer Gynt leta 1938,19 zato niti ni čud-
no, da se je skladatelj po vojni znašel v primežu denacifikacijskega proce-
sa. Posebej kontroverzna osebnost pa je bil Gottfried von Einem, ki je bil
po eni strani deležen brutalnega gestapovskega zasliševanja in celo zapo-
ra, hkrati pa je vendarle praktično ves čas nacionalsocialistične vladavi-
ne deloval kot asistent dirigenta Heinza Tietjena, sicer umetniškega vodje
17 Na to navajajo zapisniki iz sestankov sveta Opere, kjer se je razpravljalo o problemu
obiska. Slednji je torej narekoval izbiro repertoarja, medtem ko nikjer ni jasno govo-
ra o kakšni »pravi« politični programski izbiri. Zapisnike hranijo v Slovenskem gle-
dališkem muzeju.
18 Erik Levi, »Sutermeister, Heinrich«, v Grove Music Online. Oxford Music Online, ur.
Laury macy, http://www.oxfordmusiconline.com.nukweb.nuk.uni-lj.si/subscriber/
article/grove/music/27157 (dostop 21. 9. 2009).
19 Andrew D. McCredie, »Egk, Werner«, v Grove Music Online. Oxford Music Online,
ur. Laura Macy, http://www.oxfordmusiconline.com.nukweb.nuk.uni-lj.si/subscri-
ber/article/grove/music/08615 (dostop 21. 9. 2009).
362
