Page 417 - Weiss, Jernej, ur. 2019. Vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju - The Role of National Opera Houses in the 20th and 21st Centuries. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 3
P. 417
povzetki
slaviji začela 6. aprila 1941 in politične razmere v obeh mestih so se kmalu
močno spremenile: Ljubljano je okupirala najprej italijanska in nato nem-
ška vojska, Zagreb pa je postal glavno mesto marionetne Neodvisne drža-
ve Hrvaške. Direktorji oper v teh petih sezonah (od sezone 1940/41 do se-
zone 1944/45) so bili Vilko Ukmar v Ljubljani ter Stanislav Stržnicki, Jakov
Gotovac, Lovro Matačić in Boris Papandopulo v Zagrebu. V obeh mestih
je bilo v repertoarju veliko oper in operet, skupno 61, programi pa so bili
sestavljeni iz do 18 del. Ljubljana je bila bolj odprta do slovanskih skladate-
ljev, Zagreb pa je potiskal v ospredje hrvaška dela in sledil trendom sodob-
ne opere. Obe mesti sta leta 1941 gostili Kraljevo opero iz Rima (danes Te-
atro dell‘Opera di Roma), za razliko od Ljubljane pa je zagrebška opera s
hrvaškimi deli gostovala v Italiji in na Dunaju. Vojna ni ustavila tradicio-
nalne izmenjave hrvaških in slovenskih pevcev v obeh mestih, je pa spre-
menila življenja nekaterih umetnikov: nekateri so bili ob začetku vojne are-
tirani, nekateri pa so umrli v času maščevanja in kaznovanja novega režima
leta 1945.
Ključne besede: druga svetovna vojna, opera, Ljubljana, Zagreb
Ivano Cavallini
Italijanska »narodna opera« z vidika južnih Slovanov:
Franjo Kuhač in Josip Mandić
Narodno prebujenje po revolucijah leta 1848 in z njim povezan pojav oper,
ki so se iz Rusije in Češke razširile v druge dežele Srednje Evrope, sta bila
glavna dejavnika pri prizadevanjih za glasbeno neodvisnost tako v Sloveni-
ji kot na Hrvaškem.
Zaradi pomladi južnoslovanskih narodov lahko v kritikah italijanske ope-
re in wagnerjanske Musikdrame, ki sta jih napisala ugledni muzikolog Fra-
njo Kuhač (1834–1911) in skladatelj Josip Mandić (1883–1959), razberemo dva
vzporedna vidika, ki jih raziskovalci še niso obravnavali.
Kuhačeva negativna ocena zadnjih Verdijevih del, na katere je vplivala
wagnerjanska formulaika, in po drugi strani njegov slavospev Mascagnije-
vi operi Cavalleria rusticana sta posledici njegovega ideološkega prepriča-
nja, da je treba osnovo za narodno opero iskati predvsem v ljudski glasbi,
vendar pa je pomanjkljivo poznavanje prave italijanske ljudske glasbe Ku-
hača nekoliko zavedlo. Ne glede na to pa je njegovo besedilo »Nova glaz-
bena struja njemačka i sadašnji talijanski kompozitori« spoštovanja vre-
dna analiza Verdijevega in Mascagnijevega opusa. Josip Mandić, hrvaški
pravnik in glasbenik, je do prve svetovne vojne deloval v okviru sloven-
415
slaviji začela 6. aprila 1941 in politične razmere v obeh mestih so se kmalu
močno spremenile: Ljubljano je okupirala najprej italijanska in nato nem-
ška vojska, Zagreb pa je postal glavno mesto marionetne Neodvisne drža-
ve Hrvaške. Direktorji oper v teh petih sezonah (od sezone 1940/41 do se-
zone 1944/45) so bili Vilko Ukmar v Ljubljani ter Stanislav Stržnicki, Jakov
Gotovac, Lovro Matačić in Boris Papandopulo v Zagrebu. V obeh mestih
je bilo v repertoarju veliko oper in operet, skupno 61, programi pa so bili
sestavljeni iz do 18 del. Ljubljana je bila bolj odprta do slovanskih skladate-
ljev, Zagreb pa je potiskal v ospredje hrvaška dela in sledil trendom sodob-
ne opere. Obe mesti sta leta 1941 gostili Kraljevo opero iz Rima (danes Te-
atro dell‘Opera di Roma), za razliko od Ljubljane pa je zagrebška opera s
hrvaškimi deli gostovala v Italiji in na Dunaju. Vojna ni ustavila tradicio-
nalne izmenjave hrvaških in slovenskih pevcev v obeh mestih, je pa spre-
menila življenja nekaterih umetnikov: nekateri so bili ob začetku vojne are-
tirani, nekateri pa so umrli v času maščevanja in kaznovanja novega režima
leta 1945.
Ključne besede: druga svetovna vojna, opera, Ljubljana, Zagreb
Ivano Cavallini
Italijanska »narodna opera« z vidika južnih Slovanov:
Franjo Kuhač in Josip Mandić
Narodno prebujenje po revolucijah leta 1848 in z njim povezan pojav oper,
ki so se iz Rusije in Češke razširile v druge dežele Srednje Evrope, sta bila
glavna dejavnika pri prizadevanjih za glasbeno neodvisnost tako v Sloveni-
ji kot na Hrvaškem.
Zaradi pomladi južnoslovanskih narodov lahko v kritikah italijanske ope-
re in wagnerjanske Musikdrame, ki sta jih napisala ugledni muzikolog Fra-
njo Kuhač (1834–1911) in skladatelj Josip Mandić (1883–1959), razberemo dva
vzporedna vidika, ki jih raziskovalci še niso obravnavali.
Kuhačeva negativna ocena zadnjih Verdijevih del, na katere je vplivala
wagnerjanska formulaika, in po drugi strani njegov slavospev Mascagnije-
vi operi Cavalleria rusticana sta posledici njegovega ideološkega prepriča-
nja, da je treba osnovo za narodno opero iskati predvsem v ljudski glasbi,
vendar pa je pomanjkljivo poznavanje prave italijanske ljudske glasbe Ku-
hača nekoliko zavedlo. Ne glede na to pa je njegovo besedilo »Nova glaz-
bena struja njemačka i sadašnji talijanski kompozitori« spoštovanja vre-
dna analiza Verdijevega in Mascagnijevega opusa. Josip Mandić, hrvaški
pravnik in glasbenik, je do prve svetovne vojne deloval v okviru sloven-
415
