Page 26 - Gošnik, Dušan. 2019. Management temeljnih procesov: instrumentalni in interesni vpliv na uspešnost podjetij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 26
Management temeljnih procesov
stvo, vizijo, smotre in cilje ter v njem delajo ali z njim sodelujejo«. Boj-
nec idr. (2007, 37) organizacijo opredeljujejo kot »množico ljudi, ki se
povezujejo, sodelujejo oz. vstopajo v medsebojne odnose z namenom do-
seganja skupnih ciljev«. V širšem smislu organizacijo lahko opredelimo
kot skupek pisanih (formalnih) in neformalnih pravil, ki vladajo med po-
samezniki, ki vstopajo v medsebojne odnose. Tavčar vidi organizacijo na
eni strani kot instrument in kot skupnost interesov (Tavčar 2008, 24–25;
Tavčar 2009, 196; 501–04). Dimovski idr. (2014, 15) organizacijo opredel-
jujejo kot »družbeno entiteto ljudi, ki so se združili, da bi učinkoviteje
dosegli zastavljene cilje (nek rezultat, npr. dobiček), in je namerno struk-
turirana«. Strukturiranost izpostavljata tudi Bavec in Manzin (2012, 13)
ki organizacijo definirata kot »skupino ljudi, ki delajo pod enotnim vod-
26 stvom, da bi dosegli skupne cilje«. Ob tem definirata temeljne lastnos-
ti organizacije: strukturiranost, pravila in procese. Za procese pravita, da
so dinamični pogled na organizacijo ter da iz njih izhaja vse preostalo
(strukture, pravila). Vsaka organizacija ima določena notranja načela in
vrednote, ki jim sledi (Crainer in Dearlove 2001, 224). Na vsako lahko
gledamo tudi kot na »politično areno, v kateri tekmujejo različne silni-
ce in interesi zunanjih in notranjih udeležencev, ki imajo določen inte-
res glede njenega delovanja« (Gomez Mejia, Balkin in Cardy 2005, 123;
Dimovski idr. 2014, 15). Mintzberg (1979) je povzel različne poglede na
organizacijo ter izdelal integralni model organizacije (Bavec in Manzin
2012, 37). Vsaka organizacija je sestavljena iz operativnega jedra (izvajalci
temeljne dejavnosti organizacije), strateškega vrha (vodilni management s
sodelavci), srednje linije (srednji management, ki povezuje vodilni mana-
gement in operativne izvajalce), tehnostrukture (analitičen del organiza-
cije, ki nima neposredne pristojnosti nad operativnim jedrom) ter pod-
pornih služb (podpora managementu) (Bavec in Manzin 2012, 37–38).
Ta način razumevanja organizacije je še vedno podlaga za današnje razu-
mevanje organizacij.
Če povzamemo, so v literaturi omenjene različne definicije
organizacije. Tem je skupno to, da organizacije opredeljujejo kot
dinamične tvorbe, v katerih imajo ključno vlogo ljudje (sodelavci), so
usmerjenje k doseganju ciljev in koristi za družbo. Doseganje teh ciljev
zahteva posebno spretnost, ki jo imenujemo management. Za potrebe
raziskave uporabljamo definicijo organizacije po Tavčarju (2009), ki
jo vidi kot interesno združenje in hkrati kot instrument za doseganje
ciljev – v vsaki organizaciji sta prisotna oba vidika, naša raziskava
sledi obema. Od managementa podjetja je odvisno, kako bosta ta dva
stvo, vizijo, smotre in cilje ter v njem delajo ali z njim sodelujejo«. Boj-
nec idr. (2007, 37) organizacijo opredeljujejo kot »množico ljudi, ki se
povezujejo, sodelujejo oz. vstopajo v medsebojne odnose z namenom do-
seganja skupnih ciljev«. V širšem smislu organizacijo lahko opredelimo
kot skupek pisanih (formalnih) in neformalnih pravil, ki vladajo med po-
samezniki, ki vstopajo v medsebojne odnose. Tavčar vidi organizacijo na
eni strani kot instrument in kot skupnost interesov (Tavčar 2008, 24–25;
Tavčar 2009, 196; 501–04). Dimovski idr. (2014, 15) organizacijo opredel-
jujejo kot »družbeno entiteto ljudi, ki so se združili, da bi učinkoviteje
dosegli zastavljene cilje (nek rezultat, npr. dobiček), in je namerno struk-
turirana«. Strukturiranost izpostavljata tudi Bavec in Manzin (2012, 13)
ki organizacijo definirata kot »skupino ljudi, ki delajo pod enotnim vod-
26 stvom, da bi dosegli skupne cilje«. Ob tem definirata temeljne lastnos-
ti organizacije: strukturiranost, pravila in procese. Za procese pravita, da
so dinamični pogled na organizacijo ter da iz njih izhaja vse preostalo
(strukture, pravila). Vsaka organizacija ima določena notranja načela in
vrednote, ki jim sledi (Crainer in Dearlove 2001, 224). Na vsako lahko
gledamo tudi kot na »politično areno, v kateri tekmujejo različne silni-
ce in interesi zunanjih in notranjih udeležencev, ki imajo določen inte-
res glede njenega delovanja« (Gomez Mejia, Balkin in Cardy 2005, 123;
Dimovski idr. 2014, 15). Mintzberg (1979) je povzel različne poglede na
organizacijo ter izdelal integralni model organizacije (Bavec in Manzin
2012, 37). Vsaka organizacija je sestavljena iz operativnega jedra (izvajalci
temeljne dejavnosti organizacije), strateškega vrha (vodilni management s
sodelavci), srednje linije (srednji management, ki povezuje vodilni mana-
gement in operativne izvajalce), tehnostrukture (analitičen del organiza-
cije, ki nima neposredne pristojnosti nad operativnim jedrom) ter pod-
pornih služb (podpora managementu) (Bavec in Manzin 2012, 37–38).
Ta način razumevanja organizacije je še vedno podlaga za današnje razu-
mevanje organizacij.
Če povzamemo, so v literaturi omenjene različne definicije
organizacije. Tem je skupno to, da organizacije opredeljujejo kot
dinamične tvorbe, v katerih imajo ključno vlogo ljudje (sodelavci), so
usmerjenje k doseganju ciljev in koristi za družbo. Doseganje teh ciljev
zahteva posebno spretnost, ki jo imenujemo management. Za potrebe
raziskave uporabljamo definicijo organizacije po Tavčarju (2009), ki
jo vidi kot interesno združenje in hkrati kot instrument za doseganje
ciljev – v vsaki organizaciji sta prisotna oba vidika, naša raziskava
sledi obema. Od managementa podjetja je odvisno, kako bosta ta dva