Page 259 - Weiss, Jernej, ur. 2020. Konservatoriji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela ▪︎ The conservatories: professionalisation and specialisation of musical activity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 4
P. 259
pomen jank a r avnik a v slovenski klavirski pedagogiki
To je tehnika, ki zahteva od pianista posebej izurjen občutek za pravil-
no odmerjen prstni pritisk ob stiku s tipko. Tega praviloma narekujeta glas-
beni okus in občutljivo pianistovo uho. Ta način uporabe naravnega dimi-
nuenda lahko uspešno uveljavljamo tako v enoglasju kakor tudi v akordnih
zvezah. Prof. Ravnik bi dejal, da zaradi upoštevanja zakona naravnega di-
minuenda »klavir poje«.26
Oba profesorja sta menila, naj se klavirska igra čim bolj približa člo-
veškemu glasu oz. petju – njun ideal je bil človeški glas. Eden od pogojev za
mehko igranje na klavir je po Jiránkovem prepričanju igranje, pri katerem
melodijo igramo glasno, spremljavo pa tiho in da v polifoniji izpostavimo
osnovno melodijo. V svojem delu O Smetanovih klavirskih skladbah in nje-
govi klavirski igri iz leta 1932 Jiránek zapiše:
Pianist v sebi poje vsako melodijo, ki jo igra na klavir. Ta živa do-
mišljija pete melodije mu narekuje moč izvajanja in pri tem poza-
bi pomanjkljivosti klavirskega tona, ki ga po udarcu ni mogoče več
okrepiti ali ohraniti iste moči.27
Po Jiránkovem mnenju so sredstva, s katerimi pianist omogoči glasbe-
ni izraz in vsebino skladbe: moč udarca, dinamično senčenje posameznih
tonov, uporaba agogike in poudarkov, fraziranje ter do kraja izkoriščen pe-
dal. Jiránek najbolj poudarja veščino dinamičnega senčenja oz. izpostavlja-
nja posameznih glasov. Posebej se posveča naglaševanju in fraziranju, kjer
ga je inspiriral glasbeni raziskovalec in teoretik Hugo Riemann. Kako do-
sledno je prof. Ravnik upošteval navedene prvine klavirske igre, lahko raz-
beremo iz rokopisov njegovih klavirskih skladb, kjer z natančnimi ozna-
kami za artikulacijo, različnimi izrazi za dinamiko, agogiko in fraziranje
skrbno vodi pianista k boljšemu razumevanju vsebine. Za oba profesorja je
prav tako značilno, da sta predpisano dinamiko striktno zahtevala od sa-
mega začetka študija posameznega klavirskega dela.
Jiránek v nadaljevanju govori o tem, da se mora študent naučiti, kako
zaigrati akord. Glede na moč zvoka je na prvem mestu melodija, za njo bas,
nato sledita terca in kvinta.28 Milivoj Šurbek se spominja, da je Ravnik prvo
klavirsko uro na akademiji najprej zaigral C-dur trozvok in sledila je ob-
razložitev o pomembnosti akordnih tonov. Na vprašanje, kako dosežemo,
26 Marjana Vajngerl, intervju s prof. Milivojem Šurbkom, Ljubljana, 14. 8. 2017.
27 Josef Jiránek, O Smetanových klavírních skladbách a jeho klavirni hře [O Smetanovih
klavirskih skladbah in njegovi klavirski igri] (Praga: Nákladem Společnosti Bedři-
cha Smetany v Praze, 1932), 20.
28 Křivský »Josef Jiránek v luči praških arhivskih virov«, 42.
257
To je tehnika, ki zahteva od pianista posebej izurjen občutek za pravil-
no odmerjen prstni pritisk ob stiku s tipko. Tega praviloma narekujeta glas-
beni okus in občutljivo pianistovo uho. Ta način uporabe naravnega dimi-
nuenda lahko uspešno uveljavljamo tako v enoglasju kakor tudi v akordnih
zvezah. Prof. Ravnik bi dejal, da zaradi upoštevanja zakona naravnega di-
minuenda »klavir poje«.26
Oba profesorja sta menila, naj se klavirska igra čim bolj približa člo-
veškemu glasu oz. petju – njun ideal je bil človeški glas. Eden od pogojev za
mehko igranje na klavir je po Jiránkovem prepričanju igranje, pri katerem
melodijo igramo glasno, spremljavo pa tiho in da v polifoniji izpostavimo
osnovno melodijo. V svojem delu O Smetanovih klavirskih skladbah in nje-
govi klavirski igri iz leta 1932 Jiránek zapiše:
Pianist v sebi poje vsako melodijo, ki jo igra na klavir. Ta živa do-
mišljija pete melodije mu narekuje moč izvajanja in pri tem poza-
bi pomanjkljivosti klavirskega tona, ki ga po udarcu ni mogoče več
okrepiti ali ohraniti iste moči.27
Po Jiránkovem mnenju so sredstva, s katerimi pianist omogoči glasbe-
ni izraz in vsebino skladbe: moč udarca, dinamično senčenje posameznih
tonov, uporaba agogike in poudarkov, fraziranje ter do kraja izkoriščen pe-
dal. Jiránek najbolj poudarja veščino dinamičnega senčenja oz. izpostavlja-
nja posameznih glasov. Posebej se posveča naglaševanju in fraziranju, kjer
ga je inspiriral glasbeni raziskovalec in teoretik Hugo Riemann. Kako do-
sledno je prof. Ravnik upošteval navedene prvine klavirske igre, lahko raz-
beremo iz rokopisov njegovih klavirskih skladb, kjer z natančnimi ozna-
kami za artikulacijo, različnimi izrazi za dinamiko, agogiko in fraziranje
skrbno vodi pianista k boljšemu razumevanju vsebine. Za oba profesorja je
prav tako značilno, da sta predpisano dinamiko striktno zahtevala od sa-
mega začetka študija posameznega klavirskega dela.
Jiránek v nadaljevanju govori o tem, da se mora študent naučiti, kako
zaigrati akord. Glede na moč zvoka je na prvem mestu melodija, za njo bas,
nato sledita terca in kvinta.28 Milivoj Šurbek se spominja, da je Ravnik prvo
klavirsko uro na akademiji najprej zaigral C-dur trozvok in sledila je ob-
razložitev o pomembnosti akordnih tonov. Na vprašanje, kako dosežemo,
26 Marjana Vajngerl, intervju s prof. Milivojem Šurbkom, Ljubljana, 14. 8. 2017.
27 Josef Jiránek, O Smetanových klavírních skladbách a jeho klavirni hře [O Smetanovih
klavirskih skladbah in njegovi klavirski igri] (Praga: Nákladem Společnosti Bedři-
cha Smetany v Praze, 1932), 20.
28 Křivský »Josef Jiránek v luči praških arhivskih virov«, 42.
257
