Page 314 - Weiss, Jernej, ur. 2020. Konservatoriji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela ▪︎ The conservatories: professionalisation and specialisation of musical activity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 4
P. 314
konservator iji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela
Po opisu kromatične skale se dotakne ključnega vprašanja kromatične
ortografije, vendar še prej pojasni pojem in pomen alteracij. Pomenljivo je
njegovo subtilno izražanje in razlikovanje med pojmi nizka in znižana ter
visoka in zvišana stopnja.
Alterirati smemo (če s tem ni prizadet slog skladbe) vsak ton, t.j.
stopnjo, ki z alteracijo ne postane dvoumna. Takò nima smisla al-
terirati navzgor n.pr. III. stopnjo v duru, ker bi postala identična s
IV (v C-duru: eis = f). Nizke in visoke VI. in VII. stopnje ne štejemo
k alteriranim in je n.pr. v a-molu f nizka (ne znižana!), fis pa viso-
ka (ne zvišana!) VI. stopnja, prav tako je istotam g nizka, gis pa vi-
soka VII. stopnja. Samo po sebi se razume, da v diatonskem stav-
ku v začetnem in končnem akordu ne bomo alterirali ne I. in ne V.
stopnje, obeh tudi zavoljo tega ne, ker bi v obeh slučajih akord ne
ostal konsonančen. Splošno pravilo o alteracijah: ne alteriraj nobe-
ne stopnje, ki ima do sosedne le poltona (m2)!48
Na kratko se ustavi ob pojmu enharmonija, kjer zopet kritično zapiše:
Tudi tukaj pišejo preizkušene učne knjige povsod o dveh tonih. V
resnici je to le en ton – in zato ni čudno, da celò absolventi konser-
vatorijev včasih o tem niso na jasnem.49
Takoj nato nadaljuje v svoji priljubljeni vlogi Osterca-didaktika z obširnim
poglavjem Kromatična ortografija. Praktičen napotek o uporabi prestav-
nih znakov (višaj, nižaj, razvezaj – Osterc ga imenuje razveznik) poda sko-
zi zorni kot treh »principov«, ki lahko prevladujejo v določenem stavčnem
kontekstu.
Marsikje bo prevladoval melodični, marsikje harmonski, drugod
pa ‘praktični’ princip. Melodični princip bomo uporabljali v mo-
nodiji, v dvoglasju in pogosto v polifonih stavkih, harmonski pri
akordnih kompleksih (homofone zborovske, klavirske i.dr. sklad-
be), praktični princip pa zelo pogosto pri pevcih, kjer se moramo
ozirati na pevnost intervala – in pri instrumentalistih, kjer je treba
upoštevati prstni red i. pod.50
Vse tri principe ponazori ob treh notnih primerih in jih nato v četrtem
notnem primeru povzame združene v enem samem in ga pospremi z na-
48 Ibid., 21–22.
49 Ibid., 22–23.
50 Ibid., 24.
312
Po opisu kromatične skale se dotakne ključnega vprašanja kromatične
ortografije, vendar še prej pojasni pojem in pomen alteracij. Pomenljivo je
njegovo subtilno izražanje in razlikovanje med pojmi nizka in znižana ter
visoka in zvišana stopnja.
Alterirati smemo (če s tem ni prizadet slog skladbe) vsak ton, t.j.
stopnjo, ki z alteracijo ne postane dvoumna. Takò nima smisla al-
terirati navzgor n.pr. III. stopnjo v duru, ker bi postala identična s
IV (v C-duru: eis = f). Nizke in visoke VI. in VII. stopnje ne štejemo
k alteriranim in je n.pr. v a-molu f nizka (ne znižana!), fis pa viso-
ka (ne zvišana!) VI. stopnja, prav tako je istotam g nizka, gis pa vi-
soka VII. stopnja. Samo po sebi se razume, da v diatonskem stav-
ku v začetnem in končnem akordu ne bomo alterirali ne I. in ne V.
stopnje, obeh tudi zavoljo tega ne, ker bi v obeh slučajih akord ne
ostal konsonančen. Splošno pravilo o alteracijah: ne alteriraj nobe-
ne stopnje, ki ima do sosedne le poltona (m2)!48
Na kratko se ustavi ob pojmu enharmonija, kjer zopet kritično zapiše:
Tudi tukaj pišejo preizkušene učne knjige povsod o dveh tonih. V
resnici je to le en ton – in zato ni čudno, da celò absolventi konser-
vatorijev včasih o tem niso na jasnem.49
Takoj nato nadaljuje v svoji priljubljeni vlogi Osterca-didaktika z obširnim
poglavjem Kromatična ortografija. Praktičen napotek o uporabi prestav-
nih znakov (višaj, nižaj, razvezaj – Osterc ga imenuje razveznik) poda sko-
zi zorni kot treh »principov«, ki lahko prevladujejo v določenem stavčnem
kontekstu.
Marsikje bo prevladoval melodični, marsikje harmonski, drugod
pa ‘praktični’ princip. Melodični princip bomo uporabljali v mo-
nodiji, v dvoglasju in pogosto v polifonih stavkih, harmonski pri
akordnih kompleksih (homofone zborovske, klavirske i.dr. sklad-
be), praktični princip pa zelo pogosto pri pevcih, kjer se moramo
ozirati na pevnost intervala – in pri instrumentalistih, kjer je treba
upoštevati prstni red i. pod.50
Vse tri principe ponazori ob treh notnih primerih in jih nato v četrtem
notnem primeru povzame združene v enem samem in ga pospremi z na-
48 Ibid., 21–22.
49 Ibid., 22–23.
50 Ibid., 24.
312
