Page 313 - Weiss, Jernej, ur. 2020. Konservatoriji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela ▪︎ The conservatories: professionalisation and specialisation of musical activity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 4
P. 313
didaktični glasbeno-teor etski in kompozicijski pr ispevek slavk a osterca
Osterc se je zato odločil
napisati to knjigo, ki bo snov obravnavala predvsem iz praktičnega
stališča. Dobrodošla bo vsakemu, ki obvlada harmonijo diatonike
[…] Ne bo škodila niti onim, ki so kromatiko po kakem drugem sis-
temu že predelali, predvsem bo pa dober kažipot komponistom, ki
se s teorijo še borijo…45
Tudi to razpravo je Osterc torej sestavil načrtno iz didaktičnih namenov,
kot praktičen priročnik, da dvigne glasbeno-teoretično znanje pri glasbe-
nikih, predvsem komponistih. Iz tega zornega kota moramo zato to delo
razumeti in ocenjevati.
Kazalu in že omenjenemu daljšemu uvodu sledi razprava. V prvem
delu najprej terminološko pojasni ključne osnovne pojme (npr. pojem kro-
matike, alteracija, enharmonija, kvintno sorodstvo, stranske dominante
ipd.) in vsebinske sklope (npr. kromatična ortografija, notacija kromatič-
nih linij, alteracija neharmonskih tonov, kvintno sorodstvo). Na teh uvod-
nih poglavijih nato Osterc gradi svojo glasbeno-teoretično misel v razpravi.
Na področju kromatike Osterc razlikuje tonalitetno kromatičen stavek
in netonalitetno, t. j. atonalitetno kromatičen stavek.
Kromatični glasbeni stavek je – na razliko od diatoničnega –, oni,
kjer ne prevladuje kak dur ali mol, kaka cerkvena, pentatonična,
orijentalska ali podobna skala (mišljena kot tonovski način) kot,,
melodična in harmonična osnova skladbe. / Vendar je včasih v
kromatičnem stavku zlasti začetek in konec v isti tonaliteti (=to-
novskem načinu), vmes so pa prehodi med svobodno izbranimi to-
novskimi načini (modulacije) – to je tonalitetno kromatičen stavek.
Če pa skladba ni vezana niti na to, je stavek netonalitetno, t.j. ato-
nalitetno kromatičen.46
Pomenljiva je Osterčeva opomba, ki jo zapiše sicer v oklepaju, kjer tudi
ironično-polemično izostri svojo misel v zanj značilni želji po jasnosti:
Izrazi: atonalnost, atonaliteta, atonalen so takò, kakor so jih upo-
rabljali v svojih člankih in recenzijah gotovi ‘strokovnjaki’, brez
smisla. Hoteli so s tem le povedati, da je skladba ‘disonančna’ ali
da ‘slabo zveni’ – za njihov sluh seveda.47
45 Ibid., 14–15.
46 Ibid., 16–18. Poglavje 1. Pojem kromatike. Osterčeva podčrtavanja so tukaj opuščena.
47 Ibid., 18. To Osterčevo besedilo je v oklepaju, s tem poudari svoje stališče.
311
Osterc se je zato odločil
napisati to knjigo, ki bo snov obravnavala predvsem iz praktičnega
stališča. Dobrodošla bo vsakemu, ki obvlada harmonijo diatonike
[…] Ne bo škodila niti onim, ki so kromatiko po kakem drugem sis-
temu že predelali, predvsem bo pa dober kažipot komponistom, ki
se s teorijo še borijo…45
Tudi to razpravo je Osterc torej sestavil načrtno iz didaktičnih namenov,
kot praktičen priročnik, da dvigne glasbeno-teoretično znanje pri glasbe-
nikih, predvsem komponistih. Iz tega zornega kota moramo zato to delo
razumeti in ocenjevati.
Kazalu in že omenjenemu daljšemu uvodu sledi razprava. V prvem
delu najprej terminološko pojasni ključne osnovne pojme (npr. pojem kro-
matike, alteracija, enharmonija, kvintno sorodstvo, stranske dominante
ipd.) in vsebinske sklope (npr. kromatična ortografija, notacija kromatič-
nih linij, alteracija neharmonskih tonov, kvintno sorodstvo). Na teh uvod-
nih poglavijih nato Osterc gradi svojo glasbeno-teoretično misel v razpravi.
Na področju kromatike Osterc razlikuje tonalitetno kromatičen stavek
in netonalitetno, t. j. atonalitetno kromatičen stavek.
Kromatični glasbeni stavek je – na razliko od diatoničnega –, oni,
kjer ne prevladuje kak dur ali mol, kaka cerkvena, pentatonična,
orijentalska ali podobna skala (mišljena kot tonovski način) kot,,
melodična in harmonična osnova skladbe. / Vendar je včasih v
kromatičnem stavku zlasti začetek in konec v isti tonaliteti (=to-
novskem načinu), vmes so pa prehodi med svobodno izbranimi to-
novskimi načini (modulacije) – to je tonalitetno kromatičen stavek.
Če pa skladba ni vezana niti na to, je stavek netonalitetno, t.j. ato-
nalitetno kromatičen.46
Pomenljiva je Osterčeva opomba, ki jo zapiše sicer v oklepaju, kjer tudi
ironično-polemično izostri svojo misel v zanj značilni želji po jasnosti:
Izrazi: atonalnost, atonaliteta, atonalen so takò, kakor so jih upo-
rabljali v svojih člankih in recenzijah gotovi ‘strokovnjaki’, brez
smisla. Hoteli so s tem le povedati, da je skladba ‘disonančna’ ali
da ‘slabo zveni’ – za njihov sluh seveda.47
45 Ibid., 14–15.
46 Ibid., 16–18. Poglavje 1. Pojem kromatike. Osterčeva podčrtavanja so tukaj opuščena.
47 Ibid., 18. To Osterčevo besedilo je v oklepaju, s tem poudari svoje stališče.
311
