Page 103 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 103
DU[AN VOGLAR
slovenstvo ter bojevito zapisal, da je bila s protireformacijo »zatrta
kal novega, resnično slovenskega narodnega življenja« (Cankar, 1976:
204; poudarek je Cankarjev). Tu je bila ena od glavnih stičnih točk
med Cankarjevimi in Prijateljevimi nazori. Kratka vest v Slovenskem
narodu je ob Prijateljevi razpravi opozorila: »To je toliko bolj zaslužno
delo, ker se trudijo nasprotniki reformacije, da bi jo predstavili
kot kulturno brezpomembno, da, naravnost škodljivo zgodovinsko
epizodo, ki je imela nemški značaj in protinarodne smotre. Vse te
trditve nasprotnikov so v tej knjižici z dejstvi ovržene in z dokazi
pobite kot zgodovinske laži.« (O kulturnem, 1908:3.) Kratka vest
o Prijateljevi knjigi v Domu in svetu pa je ravno to stališče gladko
zavrnila.6 Nasprotno pa je Lah v knjižici o Trubarju – kljub nekaterim
svojim spornim trditvam – močno poudaril slovenskost protestant
skega gibanja.7
Stična točka med Cankarjem, Prijateljem in Kidričem je bila
tudi zavrnitev prizadevanj liberalne, narodnjaške in svobodomiselne
strani, da bi si prisvojila Trubarja in iz njega anahronistično napravila
narodnega buditelja, kakršni so se lahko pojavili šele v 19. stoletju.
Slodnjak je o Prijateljevi knjižici in Kidričevi razpravi zapisal, da sta
zgodovinsko pomembni, ker sta strankarsko razcepljenim in kul
turno neosveščenim sonarodnjakom prikazali vrednost začetnika
slovenske reformacije in književnosti ter zavrnili versko nestrpnost
in neobjektivnost do Trubarja na katoliški strani, a tudi sprene
vedanje in neutemeljeno prisvajanje na rodoljubarski liberalni strani
ter vsiljivost novoilircev (Slodnjak, 1975:30). Kidrič je zelo razločno
poudaril dejstva: Trubar je priznaval svoj slovenski rod, delal je za
svoje ljudstvo, v knjigah je uporabil svoj materni jezik, slovenščino
je predpisal za učni jezik na začetni stopnji šolanja, novo cerkev je
6 »V tej knjižici je mnogo krivih sodbâ. Da je ’protestantizem položil temelj
naši kulturi’ (str. 48) – tega pač niti zavračati ni treba. (…) Loveč se za pregrehami
posameznikov, nima pisatelj ne smisla ne pogleda na veliko kulturno delo
katolicizma.« (Trubarjeva štiristoletnica, 1908:479.)
7 »Pravim v naši reformaciji, kajti naša je bila, slovenska, narodna. Ni bila
samo odmev časa, sama je izrastla iz razmer, iz nas samih, bila je samostojna
sila, plodna in plodeča, iz nas je izšla in je bila namenjena nam.« (Lah, 1908:10;
poudaril Lah.)
101
slovenstvo ter bojevito zapisal, da je bila s protireformacijo »zatrta
kal novega, resnično slovenskega narodnega življenja« (Cankar, 1976:
204; poudarek je Cankarjev). Tu je bila ena od glavnih stičnih točk
med Cankarjevimi in Prijateljevimi nazori. Kratka vest v Slovenskem
narodu je ob Prijateljevi razpravi opozorila: »To je toliko bolj zaslužno
delo, ker se trudijo nasprotniki reformacije, da bi jo predstavili
kot kulturno brezpomembno, da, naravnost škodljivo zgodovinsko
epizodo, ki je imela nemški značaj in protinarodne smotre. Vse te
trditve nasprotnikov so v tej knjižici z dejstvi ovržene in z dokazi
pobite kot zgodovinske laži.« (O kulturnem, 1908:3.) Kratka vest
o Prijateljevi knjigi v Domu in svetu pa je ravno to stališče gladko
zavrnila.6 Nasprotno pa je Lah v knjižici o Trubarju – kljub nekaterim
svojim spornim trditvam – močno poudaril slovenskost protestant
skega gibanja.7
Stična točka med Cankarjem, Prijateljem in Kidričem je bila
tudi zavrnitev prizadevanj liberalne, narodnjaške in svobodomiselne
strani, da bi si prisvojila Trubarja in iz njega anahronistično napravila
narodnega buditelja, kakršni so se lahko pojavili šele v 19. stoletju.
Slodnjak je o Prijateljevi knjižici in Kidričevi razpravi zapisal, da sta
zgodovinsko pomembni, ker sta strankarsko razcepljenim in kul
turno neosveščenim sonarodnjakom prikazali vrednost začetnika
slovenske reformacije in književnosti ter zavrnili versko nestrpnost
in neobjektivnost do Trubarja na katoliški strani, a tudi sprene
vedanje in neutemeljeno prisvajanje na rodoljubarski liberalni strani
ter vsiljivost novoilircev (Slodnjak, 1975:30). Kidrič je zelo razločno
poudaril dejstva: Trubar je priznaval svoj slovenski rod, delal je za
svoje ljudstvo, v knjigah je uporabil svoj materni jezik, slovenščino
je predpisal za učni jezik na začetni stopnji šolanja, novo cerkev je
6 »V tej knjižici je mnogo krivih sodbâ. Da je ’protestantizem položil temelj
naši kulturi’ (str. 48) – tega pač niti zavračati ni treba. (…) Loveč se za pregrehami
posameznikov, nima pisatelj ne smisla ne pogleda na veliko kulturno delo
katolicizma.« (Trubarjeva štiristoletnica, 1908:479.)
7 »Pravim v naši reformaciji, kajti naša je bila, slovenska, narodna. Ni bila
samo odmev časa, sama je izrastla iz razmer, iz nas samih, bila je samostojna
sila, plodna in plodeča, iz nas je izšla in je bila namenjena nam.« (Lah, 1908:10;
poudaril Lah.)
101
