Page 101 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 101
DU[AN VOGLAR
ljudsko žejo po idealni, nadzemski utehi. (...) Reformacija je vzbudila
v Slovencih veliki idealizem.« Dodal je, da je protestantizem poglobil
vero in njeno razumevanje (Prijatelj, 1908:23, 26; poudarek je Prija
teljev). Cankar te strani protestantizma ni prikazal, je pa opozoril, da
bi v hudih časih morali biti katoliški duhovniki ljudstvu »zaščitniki,
besedniki njegovi«, a so ga le izkoriščali, zato je bilo »naravno, da si
je reformacija pridobila tal« (Cankar, 1976:192, 194).
Pri tretji skupini tem je Cankar sprostil svojo znano kritičnost
do sonarodnjakov, zlasti še v dunajskem predavanju. Poročevalec v
Slovenskem narodu je o Cankarjevem nastopu na Dunaju nekoliko
ohlapno zapisal (Trubarjev večer, 1908:3): »Gosp. pisatelj Ivan Cankar
je v temperamentnih besedah govoril o Trubarju in naših razmerah v
domovini. Večina našega ljudstva sploh ne ve nič o Trubarju, pa tudi oni,
ki so že kaj slišali o reformaciji, uvrstili bi se mirno v Hrenovo procesijo
ter plesali okoli goreče grmade knjig. Gosp. Cankar poudarja splošno
slovensko brezpogumnost, ker se sicer ne da tolmačiti ogromnega
števila onih, ki so nekdaj mogočno klicali ’proč s popi’ a sedaj so se
’prilagodili razmeram’.« Podobno poročilo bi smiselno veljalo tudi
za Cankarjev nastop v Trstu, kjer je med drugim trdil, da se prav
v letu slavljenja Trubarja »dan za dnem jasno izkazuje, da je naš
narod še dandanašnji veliko bolj narod škofa Hrena nego pa narod
Trubarjev« (Cankar, 1976:205). Cankar je tako na Dunaju kot v Trstu
ognjevito spregovoril o stanju po volilni zmagi Slovenske ljudske
stranke (SLS) in po političnem zavladanju katolištva v javnem življenju,
zlasti v šolstvu, zato je urednik Boris Merhar upravičeno opozoril
na povezavo s snovanjem drame Hlapci (Cankar, 1957:539-540). V
tržaškem predavanju je Cankar še razširil svoja opozorila in zastavil
vprašanje, »kje je še odpor proti oholosti in nasilstvu rimske cerkve«,
ta protiklerikalna ost pa je bila neposredno povezana z oznako, da gre
za dobo »tristo let po Hrenovih hudod elstvih« (Cankar, 1976:205).
Značilno je, da je cenzura leta 1938 črtala iz Cankarjevega predavanja
prav ta odstavek in druge podobne dele; takrat ga je namreč revija
Sodobnost nameravala ponatisniti (v Zbrane spise I–XX namreč ni bilo
vključeno, ker uredniku Izidorju Cankarju objava v Delavskem listu
ni mogla biti znana), vendar se je uredništvo nato odpovedalo objavi
cenzurno okrnjenega besedila (Cankar, 1976:358-359).
99
ljudsko žejo po idealni, nadzemski utehi. (...) Reformacija je vzbudila
v Slovencih veliki idealizem.« Dodal je, da je protestantizem poglobil
vero in njeno razumevanje (Prijatelj, 1908:23, 26; poudarek je Prija
teljev). Cankar te strani protestantizma ni prikazal, je pa opozoril, da
bi v hudih časih morali biti katoliški duhovniki ljudstvu »zaščitniki,
besedniki njegovi«, a so ga le izkoriščali, zato je bilo »naravno, da si
je reformacija pridobila tal« (Cankar, 1976:192, 194).
Pri tretji skupini tem je Cankar sprostil svojo znano kritičnost
do sonarodnjakov, zlasti še v dunajskem predavanju. Poročevalec v
Slovenskem narodu je o Cankarjevem nastopu na Dunaju nekoliko
ohlapno zapisal (Trubarjev večer, 1908:3): »Gosp. pisatelj Ivan Cankar
je v temperamentnih besedah govoril o Trubarju in naših razmerah v
domovini. Večina našega ljudstva sploh ne ve nič o Trubarju, pa tudi oni,
ki so že kaj slišali o reformaciji, uvrstili bi se mirno v Hrenovo procesijo
ter plesali okoli goreče grmade knjig. Gosp. Cankar poudarja splošno
slovensko brezpogumnost, ker se sicer ne da tolmačiti ogromnega
števila onih, ki so nekdaj mogočno klicali ’proč s popi’ a sedaj so se
’prilagodili razmeram’.« Podobno poročilo bi smiselno veljalo tudi
za Cankarjev nastop v Trstu, kjer je med drugim trdil, da se prav
v letu slavljenja Trubarja »dan za dnem jasno izkazuje, da je naš
narod še dandanašnji veliko bolj narod škofa Hrena nego pa narod
Trubarjev« (Cankar, 1976:205). Cankar je tako na Dunaju kot v Trstu
ognjevito spregovoril o stanju po volilni zmagi Slovenske ljudske
stranke (SLS) in po političnem zavladanju katolištva v javnem življenju,
zlasti v šolstvu, zato je urednik Boris Merhar upravičeno opozoril
na povezavo s snovanjem drame Hlapci (Cankar, 1957:539-540). V
tržaškem predavanju je Cankar še razširil svoja opozorila in zastavil
vprašanje, »kje je še odpor proti oholosti in nasilstvu rimske cerkve«,
ta protiklerikalna ost pa je bila neposredno povezana z oznako, da gre
za dobo »tristo let po Hrenovih hudod elstvih« (Cankar, 1976:205).
Značilno je, da je cenzura leta 1938 črtala iz Cankarjevega predavanja
prav ta odstavek in druge podobne dele; takrat ga je namreč revija
Sodobnost nameravala ponatisniti (v Zbrane spise I–XX namreč ni bilo
vključeno, ker uredniku Izidorju Cankarju objava v Delavskem listu
ni mogla biti znana), vendar se je uredništvo nato odpovedalo objavi
cenzurno okrnjenega besedila (Cankar, 1976:358-359).
99
