Page 104 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 104
RAZPRAVE, [TUDIJE
imenoval slovenska. Hkrati je posvaril, da Trubarja ni mogoče raz
glaš ati za narodnjaka v novodobnem smislu, še manj pa za nekak
šnega rodoljuba, pri čemer je v zanj presenetljivem ironičnem slogu
povprašal (Kidrič, 1951:62-63): »Kje je zapisano, da je reševal kdaj s
polno čašo v roki ’milo slovensko domovino’?! Kje je zapisano, da se je
bližal narodu, ker se mu je zahotelo prestola in kadila? Kje je zapisano,
da je trgal v čast rodu na plesišču podplate?! Kje je zapis ano, da sta
mu postala rodoljubje in žepoljubje istovetna pojma?«
Cankar je zanesljivo opazil, da si Lah, ki mu je knjižico izdala
sekcija Svobodne misli, prisvaja protestantizem in Trubarja v smeri
tega gibanja in novega ilirizma8 ter pri tem krši objektivnost. Vendar
je to pustil ob strani, čeprav je bil do obeh usmeritev drugače zelo
kritičen (Cankar, 1976:368-369; 378-379). Z vso ostrino pa je v obeh
predavanjih nastopil zoper rodoljubarsko slavilsko prisvajanje Tru
barja. Izhajal je iz svojih spoznanj ob proslavljanju 100. obletnice
Prešernovega rojstva in v rokopis za dunajsko predavanje zapisal: »Ob
Prešernovi obletnici so se polastili Prešerna taki ljudjé, ki niso imeli
v resnici in v svojem srcu prav nobene stike z njim – ki so bili z vsem
svojim življenjem in delom Prešernu bolj tuji, kakor svoje čase njegov
cenzor. Pravi sinovi in vnuki Prešernovega duhá niso slavili svojega
mojstra in učitelja z navdušenimi narodnimi kroki, temveč slavili so
ga in ga slavé na enostaven način, da hodijo za njim in nadaljujejo
njegovo delo.« (Cankar, 1976:188.) Nato je raznim »korenitim narod
njakom (ki hodijo okoli in iščejo, kaj bi slavili)« in ljudem, ki »so
kratkomalo vzeli Trubarja v zakup«, izrekel ključni, ostri in za vse
8 »Pomen reformacije za slovenski narod vidimo predvsem v sledečih stvareh:
1. Poglobljenje verskega čuta, ki pomeni spopolnjenje našega notranjega življe-
nja, v smislu kristjanstva. Reformacija je nastopila kot odpor proti izprijeni cerkvi
in brezvestni duhovščini. Nastopila je boj proti zlorabi verskega čuta od strani
cerkve in duhovščine. Postavila je svobodo čustva in vesti s tem, da je postavila čisto
vero nad vse drugo ter pustila posamezniku prostost v razlagi pisma in evangelija
(individualizem). S tem je dvignila človeka k svobodnemu mišljenju. (…)
2. S tem, da se je k slovenskemu tisku pridružil tudi hrvatski tisk, je bila
položena podlaga skupnega ali vsaj vzporednega dela s Hrvati, ki bi bila peljala k
vedno ožjim stikom, kar bi bilo ugodno vplivalo tembolj v prejšnjih časih, ko smo
bili zvezani tudi politično. Uresničenje ilirske ideje je bilo takrat najbolj mogoče
(jugoslovanska smer).« (Lah, 1908:46-47; poudaril Lah.)
102
imenoval slovenska. Hkrati je posvaril, da Trubarja ni mogoče raz
glaš ati za narodnjaka v novodobnem smislu, še manj pa za nekak
šnega rodoljuba, pri čemer je v zanj presenetljivem ironičnem slogu
povprašal (Kidrič, 1951:62-63): »Kje je zapisano, da je reševal kdaj s
polno čašo v roki ’milo slovensko domovino’?! Kje je zapisano, da se je
bližal narodu, ker se mu je zahotelo prestola in kadila? Kje je zapisano,
da je trgal v čast rodu na plesišču podplate?! Kje je zapis ano, da sta
mu postala rodoljubje in žepoljubje istovetna pojma?«
Cankar je zanesljivo opazil, da si Lah, ki mu je knjižico izdala
sekcija Svobodne misli, prisvaja protestantizem in Trubarja v smeri
tega gibanja in novega ilirizma8 ter pri tem krši objektivnost. Vendar
je to pustil ob strani, čeprav je bil do obeh usmeritev drugače zelo
kritičen (Cankar, 1976:368-369; 378-379). Z vso ostrino pa je v obeh
predavanjih nastopil zoper rodoljubarsko slavilsko prisvajanje Tru
barja. Izhajal je iz svojih spoznanj ob proslavljanju 100. obletnice
Prešernovega rojstva in v rokopis za dunajsko predavanje zapisal: »Ob
Prešernovi obletnici so se polastili Prešerna taki ljudjé, ki niso imeli
v resnici in v svojem srcu prav nobene stike z njim – ki so bili z vsem
svojim življenjem in delom Prešernu bolj tuji, kakor svoje čase njegov
cenzor. Pravi sinovi in vnuki Prešernovega duhá niso slavili svojega
mojstra in učitelja z navdušenimi narodnimi kroki, temveč slavili so
ga in ga slavé na enostaven način, da hodijo za njim in nadaljujejo
njegovo delo.« (Cankar, 1976:188.) Nato je raznim »korenitim narod
njakom (ki hodijo okoli in iščejo, kaj bi slavili)« in ljudem, ki »so
kratkomalo vzeli Trubarja v zakup«, izrekel ključni, ostri in za vse
8 »Pomen reformacije za slovenski narod vidimo predvsem v sledečih stvareh:
1. Poglobljenje verskega čuta, ki pomeni spopolnjenje našega notranjega življe-
nja, v smislu kristjanstva. Reformacija je nastopila kot odpor proti izprijeni cerkvi
in brezvestni duhovščini. Nastopila je boj proti zlorabi verskega čuta od strani
cerkve in duhovščine. Postavila je svobodo čustva in vesti s tem, da je postavila čisto
vero nad vse drugo ter pustila posamezniku prostost v razlagi pisma in evangelija
(individualizem). S tem je dvignila človeka k svobodnemu mišljenju. (…)
2. S tem, da se je k slovenskemu tisku pridružil tudi hrvatski tisk, je bila
položena podlaga skupnega ali vsaj vzporednega dela s Hrvati, ki bi bila peljala k
vedno ožjim stikom, kar bi bilo ugodno vplivalo tembolj v prejšnjih časih, ko smo
bili zvezani tudi politično. Uresničenje ilirske ideje je bilo takrat najbolj mogoče
(jugoslovanska smer).« (Lah, 1908:46-47; poudaril Lah.)
102
