Page 105 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363

DU[AN VOGLAR

čase pomenljivi očitek: »O Trubarju samem imajo neko temno slut­
njo; tisti, ki ne vedó ničesar o njem, ga smatrajo za navdušenega
antiklerikalnega narodnjaka. Tisti pa, ki so nekaj slišali o reformaciji
na Slovenskem, morejo na tihem in globoko v srcu Trubarja edinole
sovražiti! Zakaj tako je dandanes na Slovenskem: večina ljudí, ki bodo
hrupno in javno slavili Trubarjev spomin, nima v sebi ne sence Tru­
barjevega duhá, ne kapljice Trubarjeve krví!« (Cankar, 1976:188-189;
poudaril Cankar.) Enako ostro je o slavilcih obletnice Trubarj­evega
rojstva govoril v Trstu (Cankar, 1976:205).

Ivan Cankar se je torej v treh bistvenih točkah – ovrednotenje
Trubarja kot začetnika slovenske književnosti in s tem ustvarjalca
temelja za preoblikovanje v narod, poudarjanje slovenskosti Trubar­
jevega protestantskega gibanja, zavračanje strankarskega prisvajanja
Trubarja – ujemal s stališči literarnih zgodovinarjev Ivana Prijatelja
in Franceta Kidriča, vendar njunih takratnih obširnih razprav o
Trubarju zaradi poznega izida še ni mogel poznati; poznal pa je
seveda mnenja, ki jih je razgrnil Prijatelj v svojem dunajskem pre­
davanju. V svojem obravnavanju Trubarjevega delovanja in razvoja
protestantizma v 16. stoletju na Slovenskem se je oprl na zelo tehtno
zgodovinopisno delo Avgusta Dimitza, pa tudi (zelo verjetno samo
posredno) na temeljne raziskave Theodorja Elzeja. Iz uporabljenih
virov ali pa zaradi pisnih pomot so v njegovo tržaško predavanje
zašli tudi nekateri zdaj že spreme­njeni podatki, kar pa ni vplivalo na
učinkovitost njegovih razmišljanj. Njegovi besedili nista bili zasno­
vani kot znanstveni predavanji, temveč sta, zlasti tržaško, vnesli v
razmeroma širok krog poslušalstva in bralstva temeljna izhodišča za
razmerje do Trubarja.

103