Page 99 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 99
DU[AN VOGLAR
61-62). V takšna razglabljanja o Trubarjevi osebnosti se Cankar v
svojem predavanju ni spuščal.
Temeljni vir za skupino sestavin, s katerimi je Cankar želel orisati
»tla, iz katerih se je rodila slovenska reformacija«, torej podlago
za razumevanje Trubarja, ki »je bil otrok svojega časa, produkt te
danjih razmer« (Cankar, 1976:191), mu je bila Dimitzeva zgodovina
Kranjske. Iz nje je vključil z izrecno omembo avtorja v svoje tržaško
predavanje o Trubarju dva obsežna navedka (Cankar, 1959:533-535):
navedek o nesposobnosti, lakomnosti in razuzdanosti katoliške
duhovščine v reformacijski dobi (Cankar, 1976:192; Dimitz, 1875a:
193) in navedek o pritožbi deželnih stanov cesarju leta 1518 zaradi
katoliških duhovnikov, ki ne delujejo v svojih župnijah, izsiljujejo
od vernikov darove, jemljejo denar za odpuščanje grehov in javno
živijo s priležnicami (Cankar, 1976:193; Dimitz, 1875a:62-63). Naved
ka sta mestoma nekoliko skrčena, mestoma razmeroma svobodno
prevedena, vendar brez pomembnejših vsebinskih odstopanj. Značil
no je, da je v precej poenostavljeno prevedeno Dimitzevo kritiko klera
(»innerlich fehlte ihm das Wissen und die Kraft der aus demselben
geschöpften Ueberzeugung, welche die Verkündiger der Reforma
tion unwiderstehlich machten«;3 Dimitz, 1875a:193) Cankar vrinil
– morda za doseganje večje nazornosti – Trubarjevo ime (»poleg
tega je bil [duhovnik] popolnoma neveden človek, kar se je pokazalo
posebno tedaj, ko je bilo treba nastopiti proti Trubarju in njegovim
predikantom«; Cankar, 1976:192). Ob omenjenem je uporabil tudi
navedbi o izkušnjah škofa Tomaža Hrena s prevlado protestantizma
v Ljubljani (Cankar, 1976:194; Dimitz, 1875b:368, 284), pri čemer
ni navedel vira. Pri prevzemanju Dimitzevega pisanja o pritožbi iz
Kranjske na državnem zboru v Augsburgu leta 1525 (Cankar, 1976:
202) pa je zagrešil napako: citirano pritožbo zaradi pridig predikan
tov, ki da vnašajo zmedo, je pripisal kar kranjskemu plemstvu, ne pa
pravemu viru, to je ljubljanskemu škofu Krištofu Ravbarju. Dimitz
namreč piše (Dimitz, 1875a:194): »Die höheren Stände verhalten sich
gleichgültig, so das Bischof Rauber, wie die krainerische Landschaft
3 Prevod: »v njem ni bilo znanja in iz tega črpane moči prepričanja, zaradi
katerih so bili oznanjevalci reformacije nezaustavljivi«.
97
61-62). V takšna razglabljanja o Trubarjevi osebnosti se Cankar v
svojem predavanju ni spuščal.
Temeljni vir za skupino sestavin, s katerimi je Cankar želel orisati
»tla, iz katerih se je rodila slovenska reformacija«, torej podlago
za razumevanje Trubarja, ki »je bil otrok svojega časa, produkt te
danjih razmer« (Cankar, 1976:191), mu je bila Dimitzeva zgodovina
Kranjske. Iz nje je vključil z izrecno omembo avtorja v svoje tržaško
predavanje o Trubarju dva obsežna navedka (Cankar, 1959:533-535):
navedek o nesposobnosti, lakomnosti in razuzdanosti katoliške
duhovščine v reformacijski dobi (Cankar, 1976:192; Dimitz, 1875a:
193) in navedek o pritožbi deželnih stanov cesarju leta 1518 zaradi
katoliških duhovnikov, ki ne delujejo v svojih župnijah, izsiljujejo
od vernikov darove, jemljejo denar za odpuščanje grehov in javno
živijo s priležnicami (Cankar, 1976:193; Dimitz, 1875a:62-63). Naved
ka sta mestoma nekoliko skrčena, mestoma razmeroma svobodno
prevedena, vendar brez pomembnejših vsebinskih odstopanj. Značil
no je, da je v precej poenostavljeno prevedeno Dimitzevo kritiko klera
(»innerlich fehlte ihm das Wissen und die Kraft der aus demselben
geschöpften Ueberzeugung, welche die Verkündiger der Reforma
tion unwiderstehlich machten«;3 Dimitz, 1875a:193) Cankar vrinil
– morda za doseganje večje nazornosti – Trubarjevo ime (»poleg
tega je bil [duhovnik] popolnoma neveden človek, kar se je pokazalo
posebno tedaj, ko je bilo treba nastopiti proti Trubarju in njegovim
predikantom«; Cankar, 1976:192). Ob omenjenem je uporabil tudi
navedbi o izkušnjah škofa Tomaža Hrena s prevlado protestantizma
v Ljubljani (Cankar, 1976:194; Dimitz, 1875b:368, 284), pri čemer
ni navedel vira. Pri prevzemanju Dimitzevega pisanja o pritožbi iz
Kranjske na državnem zboru v Augsburgu leta 1525 (Cankar, 1976:
202) pa je zagrešil napako: citirano pritožbo zaradi pridig predikan
tov, ki da vnašajo zmedo, je pripisal kar kranjskemu plemstvu, ne pa
pravemu viru, to je ljubljanskemu škofu Krištofu Ravbarju. Dimitz
namreč piše (Dimitz, 1875a:194): »Die höheren Stände verhalten sich
gleichgültig, so das Bischof Rauber, wie die krainerische Landschaft
3 Prevod: »v njem ni bilo znanja in iz tega črpane moči prepričanja, zaradi
katerih so bili oznanjevalci reformacije nezaustavljivi«.
97
