Page 98 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 98
RAZPRAVE, [TUDIJE
namreč v svoji zgodovini Kranjske pisal, da so protestanti iz verskih
potreb prvič po času Cirila in Metoda povzdignili zanemarjeno in
zaničevano narečje na raven knjižnega jezika (Dimitz, 1875a:198),
da je vse takratno kulturno življenje slonelo na pobudah prote-
stantskega prebivalstva (Dimitz, 1875b:145), da sta se z izgonom
zadnjih protestantskih pridigarjev in zadnjega šolnika končala sto
letje duh ovnega vzpona in kulturna doba, v kateri je protestantski
duh poživljajoče vplival na dejavnost bogato nadarjenega ljudstva
(Dimitz, 1875b:314), in da je bilo 16. stoletje tudi na Kranjskem čas
upanja polnega vzpona, oživljene želje po znanju (Dimitz, 1875b:
379-380).
Primerjava Cankarjevih besed s sočasnim Prijateljevim in Kidri
čevim označevanjem Trubarja in njegovega pomena pokaže nekatera
zanimiva stičišča, pa tudi zanimive posebnosti. Prijatelj, na primer,
govori o Trubarju kot o »velikem verskem apostolu«, ki je bil »na
pram drugovercem mož silnega srda in plodovitega, delavnega sovra
štva, ker drugačen v oni dobi biti ni mogel« (Prijatelj, 1908:5). V
svojem izrisu Trubarjevega duševnega profila navaja, da je »centralna
postava dobe«, da so v njem »najpopolneje vtelešene zmožnosti
slovenskega naroda«, da je »posredovavec onih novonajdenih kultur
nih resnic, ki so se odkrile očem mož, slonečih na sporočilih starih
kultur«, in da ga njegov intelekt »ne rine v ospredje med prve iščoče
duhove«. Iz tega izpelje misel: »Trubar ni individualno velik, ampak
kolektivno.« To misel nato pojasni in razvije: »On se ne vzpenja v
samostojnem poletu in ne pada ob lastnih razočaranjih. Njegova
noga stopa počasi, a trdno, z neko železno sigurnostjo, kakor jo
vidimo v razvitku prirode same. Velika je v njem neposredna in
neizrabljena živost mladega naroda. (...) Človeku se zdi, kakor da
bi bil slovenski narod za vse svoje takratne potrebe dobil v njem
svojega glasnika (...) Na podlagi kolektivnih narodnih zmožnosti in
potreb je vzrastel do velikosti.« (Prijatelj, 1908:35-36, 47.) Podobno
piše v svoji razpravi v Domovini tudi Kidrič: »Trubar ni genij, ki bi
se bil med silnimi duševnimi boji dokopal z lastno močjo do svojih
nazorov, ki bi stopal drznih korakov daleč pred sodobniki in iskal
novih odgovorov na stara ter trosil nova vprašanja«, temveč je želel
s spoznanimi novimi nauki koristiti svojemu ljudstvu (Kidrič, 1951:
96
namreč v svoji zgodovini Kranjske pisal, da so protestanti iz verskih
potreb prvič po času Cirila in Metoda povzdignili zanemarjeno in
zaničevano narečje na raven knjižnega jezika (Dimitz, 1875a:198),
da je vse takratno kulturno življenje slonelo na pobudah prote-
stantskega prebivalstva (Dimitz, 1875b:145), da sta se z izgonom
zadnjih protestantskih pridigarjev in zadnjega šolnika končala sto
letje duh ovnega vzpona in kulturna doba, v kateri je protestantski
duh poživljajoče vplival na dejavnost bogato nadarjenega ljudstva
(Dimitz, 1875b:314), in da je bilo 16. stoletje tudi na Kranjskem čas
upanja polnega vzpona, oživljene želje po znanju (Dimitz, 1875b:
379-380).
Primerjava Cankarjevih besed s sočasnim Prijateljevim in Kidri
čevim označevanjem Trubarja in njegovega pomena pokaže nekatera
zanimiva stičišča, pa tudi zanimive posebnosti. Prijatelj, na primer,
govori o Trubarju kot o »velikem verskem apostolu«, ki je bil »na
pram drugovercem mož silnega srda in plodovitega, delavnega sovra
štva, ker drugačen v oni dobi biti ni mogel« (Prijatelj, 1908:5). V
svojem izrisu Trubarjevega duševnega profila navaja, da je »centralna
postava dobe«, da so v njem »najpopolneje vtelešene zmožnosti
slovenskega naroda«, da je »posredovavec onih novonajdenih kultur
nih resnic, ki so se odkrile očem mož, slonečih na sporočilih starih
kultur«, in da ga njegov intelekt »ne rine v ospredje med prve iščoče
duhove«. Iz tega izpelje misel: »Trubar ni individualno velik, ampak
kolektivno.« To misel nato pojasni in razvije: »On se ne vzpenja v
samostojnem poletu in ne pada ob lastnih razočaranjih. Njegova
noga stopa počasi, a trdno, z neko železno sigurnostjo, kakor jo
vidimo v razvitku prirode same. Velika je v njem neposredna in
neizrabljena živost mladega naroda. (...) Človeku se zdi, kakor da
bi bil slovenski narod za vse svoje takratne potrebe dobil v njem
svojega glasnika (...) Na podlagi kolektivnih narodnih zmožnosti in
potreb je vzrastel do velikosti.« (Prijatelj, 1908:35-36, 47.) Podobno
piše v svoji razpravi v Domovini tudi Kidrič: »Trubar ni genij, ki bi
se bil med silnimi duševnimi boji dokopal z lastno močjo do svojih
nazorov, ki bi stopal drznih korakov daleč pred sodobniki in iskal
novih odgovorov na stara ter trosil nova vprašanja«, temveč je želel
s spoznanimi novimi nauki koristiti svojemu ljudstvu (Kidrič, 1951:
96
