Page 100 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 100
RAZPRAVE, [TUDIJE
1525 ihre Gesandten nach Augsburg auf den Reichstag sendet, sich
ihrer bedienen kann, um seiner Beschwerde über die Prediger Aus
druck zu geben.«4
Cankar v tržaškem predavanju precej v skladu z Dimitzem prika
zuje, da so se tako slovensko ljudstvo kot višji stanovi oklenili refor
macijskih naukov zaradi razkroja v rimskokatoliški Cerkvi, posebej pa
še poudarja socialno stisko podložnikov, med drugim zaradi tega, ker
sta jih izžemala posvetno plemstvo in duhovščina; hkrati se mu zdi
»popolnoma razumljivo, da se je slovensko ljudstvo v svojem obupu
vdalo najčrnejšemu praznoverstvu« (Cankar, 1976:191-192, 194).
Za prikaz praznoverja – polemično ga označi kot »kulturno višino
katolicizma« – uporabi Cankar dolg navedek iz nemškega posvetila
kralju Maksimilijanu v glagolskem natisu hrvaškega prev oda Nove
zaveze 1562, v katerem je Trubar pisal o zaupanju ljudstva, da bo z
raznovrstnimi pobožnostmi, plačevanjem maš, darovi cerkvi, romanji
k daljnim cerkvam in zidavo novih cerkva odvrnilo od sebe pozemske
nesreče in doseglo zveličanje zase in za svoje rajne; velik del navedka
govori o izsiljenju nove cerkve blizu Gornjega Grada (Nova Štifta) in o
vlogi duhovščine pri tem (Cankar, 1976:195-198; Elze, 1897:143-144).
O poraznih razmerah v katoliški Cerkvi je, za primerjavo, veliko
pisal tudi Prijatelj v svoji razpravi (Prijatelj, 1908:10-12, 26-27). Pri
tem je omenjal Dimitza in njegovo navajanje dokumentov iz dežel
nega arhiva, vendar je postavljal v ospredje drug vir. Skliceval se
je namreč na kritična vizitacijska poročila in vizitacijski zapisnik
oglejskega generalnega vikarja in sufragana Pavla Bizancija s Kranj
ske leta 1581, ki jih je objavil zgodovinar Josip Valentin Gruden in v
katerih je Bizancij med drugim poročal tudi o latinskih, nemških in
slovenskih protestantskih knjigah, ki jih je našel celo pri duhovnikih
(Gruden, 1907: 53-65, 121-140). Prijatelj je po opozorilu na strahoten
položaj slovenskega ljudstva (zatiranost, slabe letine, kuga, turški
vpadi itn.) in zmaterializiranost katoliške duhovščine napisal: »Tedaj
je pa doba in pa slovenska narava vzbudila v narodu samem sebi
primerne glasnike. Vstali so navdušeni, požrtvovalni možje in šli tešit
4 »Višji stanovi so bili ravnodušni, zato je škof Ravbar, ko so kranjski deželni
stanovi 1525 poslali svoje odposlance na državni zbor v Augsburg, lahko uporabil
te, da je izrazil svojo pritožbo zaradi pridigarjev.«
98
1525 ihre Gesandten nach Augsburg auf den Reichstag sendet, sich
ihrer bedienen kann, um seiner Beschwerde über die Prediger Aus
druck zu geben.«4
Cankar v tržaškem predavanju precej v skladu z Dimitzem prika
zuje, da so se tako slovensko ljudstvo kot višji stanovi oklenili refor
macijskih naukov zaradi razkroja v rimskokatoliški Cerkvi, posebej pa
še poudarja socialno stisko podložnikov, med drugim zaradi tega, ker
sta jih izžemala posvetno plemstvo in duhovščina; hkrati se mu zdi
»popolnoma razumljivo, da se je slovensko ljudstvo v svojem obupu
vdalo najčrnejšemu praznoverstvu« (Cankar, 1976:191-192, 194).
Za prikaz praznoverja – polemično ga označi kot »kulturno višino
katolicizma« – uporabi Cankar dolg navedek iz nemškega posvetila
kralju Maksimilijanu v glagolskem natisu hrvaškega prev oda Nove
zaveze 1562, v katerem je Trubar pisal o zaupanju ljudstva, da bo z
raznovrstnimi pobožnostmi, plačevanjem maš, darovi cerkvi, romanji
k daljnim cerkvam in zidavo novih cerkva odvrnilo od sebe pozemske
nesreče in doseglo zveličanje zase in za svoje rajne; velik del navedka
govori o izsiljenju nove cerkve blizu Gornjega Grada (Nova Štifta) in o
vlogi duhovščine pri tem (Cankar, 1976:195-198; Elze, 1897:143-144).
O poraznih razmerah v katoliški Cerkvi je, za primerjavo, veliko
pisal tudi Prijatelj v svoji razpravi (Prijatelj, 1908:10-12, 26-27). Pri
tem je omenjal Dimitza in njegovo navajanje dokumentov iz dežel
nega arhiva, vendar je postavljal v ospredje drug vir. Skliceval se
je namreč na kritična vizitacijska poročila in vizitacijski zapisnik
oglejskega generalnega vikarja in sufragana Pavla Bizancija s Kranj
ske leta 1581, ki jih je objavil zgodovinar Josip Valentin Gruden in v
katerih je Bizancij med drugim poročal tudi o latinskih, nemških in
slovenskih protestantskih knjigah, ki jih je našel celo pri duhovnikih
(Gruden, 1907: 53-65, 121-140). Prijatelj je po opozorilu na strahoten
položaj slovenskega ljudstva (zatiranost, slabe letine, kuga, turški
vpadi itn.) in zmaterializiranost katoliške duhovščine napisal: »Tedaj
je pa doba in pa slovenska narava vzbudila v narodu samem sebi
primerne glasnike. Vstali so navdušeni, požrtvovalni možje in šli tešit
4 »Višji stanovi so bili ravnodušni, zato je škof Ravbar, ko so kranjski deželni
stanovi 1525 poslali svoje odposlance na državni zbor v Augsburg, lahko uporabil
te, da je izrazil svojo pritožbo zaradi pridigarjev.«
98
