Page 110 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 110
RAZPRAVE, [TUDIJE
šanju. Zdi se, da gre tu za nasprotje.«6 Iz opisa te temeljne razlike sledi
še tole: »Tako kot se filozofija ne more odpovedati brezpog ojnosti
čistega spraševanja, se tudi religija ne more odpovedati brezpogojnosti
čiste prevzetosti.«7 Radikalno spraševanje vedno pomeni povsem
konkretno vprašanje in »konkretno vprašanje je vprašanje konk
retnega položaja«.8 Ravno v tej konkretnosti je dana eksistencialna
naravnanost filozofije. Tudi religija je zavezana eksistencialnosti, saj
govorimo o »konkretni religiozni prevzetosti«.9 Tako je Tillich držo
filozofije in religije pojasnil samo s povsem konkretnimi razsežnost
mi bivanja, in filozofska teologija ne obravn ava filozofije in tudi ne
teologije, ampak samo vprašanja in prob leme človeške eksistence, zato
ontologija ostaja temelj filozofske teologije.
Teologija in filozofija sta samo sredstvi za razreševanje najtežjih
problemov bivanja, ki je bilo v novejši zgodovini ogroženo do te
mere, da je pošel celo pogum za bivanje samo. Ravno ta pogum je
zelo pogosta tema Tillichovih razmišljanj, namreč s čim ga obuditi
glede na to, da je moderno bivanje soočeno z izgubo smisla. S svojim
mišljenjem na meji je ponovno prevprašal globino človekovega duha,
ki je še posebej v 20. stoletju začela izgubljati svojo ostrino. Pri tem
sploh ne gre za akademski pristop, ampak samo za najbolj konkretna
vprašanja, povezana s povsem stvarnim življenjem, vprašanja, ki so
zahtevala konkretne odgovore. Tu ni zadoščala samo in zgolj teologija
od zgoraj. Če je Tillich hotel razviti svojo teologijo od spodaj, je moral
upoštevati filozofijo, ontologijo še posebej, kajti ta je po njegovem za
teorijo stvarnosti najpomembnejša in izhodiščna. Ne teologija in ne
krščanstvo ne potrebujeta kake posebne teorije stvarnosti, je njegova
stalna deviza.
Tillichova filozofija religije povezuje filozofijo, religijo in teolo
gijo, čeprav je več kot očitno, da je njen trajni in izstopajoči motiv
predvsem filozofski, ki ga je določala njegova osebna želja, da bi kot
teolog ostal filozof, za kar je med mnogimi filozofi prejel priznanje.
Tillich se je zavedal, da je s takim pristopom zelo posegel v teološka
razmišljanja in naravo teologije nasploh. V krajšem članku z naslov om
7 Prav tam.
8 Prav tam, str. 102.
9 Prav tam.
108
šanju. Zdi se, da gre tu za nasprotje.«6 Iz opisa te temeljne razlike sledi
še tole: »Tako kot se filozofija ne more odpovedati brezpog ojnosti
čistega spraševanja, se tudi religija ne more odpovedati brezpogojnosti
čiste prevzetosti.«7 Radikalno spraševanje vedno pomeni povsem
konkretno vprašanje in »konkretno vprašanje je vprašanje konk
retnega položaja«.8 Ravno v tej konkretnosti je dana eksistencialna
naravnanost filozofije. Tudi religija je zavezana eksistencialnosti, saj
govorimo o »konkretni religiozni prevzetosti«.9 Tako je Tillich držo
filozofije in religije pojasnil samo s povsem konkretnimi razsežnost
mi bivanja, in filozofska teologija ne obravn ava filozofije in tudi ne
teologije, ampak samo vprašanja in prob leme človeške eksistence, zato
ontologija ostaja temelj filozofske teologije.
Teologija in filozofija sta samo sredstvi za razreševanje najtežjih
problemov bivanja, ki je bilo v novejši zgodovini ogroženo do te
mere, da je pošel celo pogum za bivanje samo. Ravno ta pogum je
zelo pogosta tema Tillichovih razmišljanj, namreč s čim ga obuditi
glede na to, da je moderno bivanje soočeno z izgubo smisla. S svojim
mišljenjem na meji je ponovno prevprašal globino človekovega duha,
ki je še posebej v 20. stoletju začela izgubljati svojo ostrino. Pri tem
sploh ne gre za akademski pristop, ampak samo za najbolj konkretna
vprašanja, povezana s povsem stvarnim življenjem, vprašanja, ki so
zahtevala konkretne odgovore. Tu ni zadoščala samo in zgolj teologija
od zgoraj. Če je Tillich hotel razviti svojo teologijo od spodaj, je moral
upoštevati filozofijo, ontologijo še posebej, kajti ta je po njegovem za
teorijo stvarnosti najpomembnejša in izhodiščna. Ne teologija in ne
krščanstvo ne potrebujeta kake posebne teorije stvarnosti, je njegova
stalna deviza.
Tillichova filozofija religije povezuje filozofijo, religijo in teolo
gijo, čeprav je več kot očitno, da je njen trajni in izstopajoči motiv
predvsem filozofski, ki ga je določala njegova osebna želja, da bi kot
teolog ostal filozof, za kar je med mnogimi filozofi prejel priznanje.
Tillich se je zavedal, da je s takim pristopom zelo posegel v teološka
razmišljanja in naravo teologije nasploh. V krajšem članku z naslov om
7 Prav tam.
8 Prav tam, str. 102.
9 Prav tam.
108
