Page 115 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 115
CVETKA HED@ET TÓTH
vprašanja, ki so dana s človeško situacijo, ne daje pa nikakršnega
odgovora«.32 Teologija skuša posredovati odgovore, skratka je odgo
varjanje tudi na t. i. neodgovorljiva filozofska vpraš anja, in sicer »z
razlago religioznih simbolov«.33 Pri tem Tillich izrecno opozarja, da
se mora teologija vedno utemeljevati v nauku o biti, ki vključuje še
nebit, kajti prav vse, o čemer teolog sprašuje, je hkrati vprašanje po
biti in nebiti.
Tudi Aristotelovo pojmovanje biti kot aktualne in potencialne
vključuje odnos biti in nebiti predvsem v tem pomenu, ker poten
cialna bit pomeni moč biti, ki se še ni ustvarila; kot taka »ni nebit, je
pa več kot nebit«.34 Aktualna bit je bit, ki se javlja v prostoru in času,
tako je določena konkretno in zgodovinsko, s tem pa razumevanje
biti po Tillichu nikakor ni opredeljeno samo esencialno, ampak še
eksistencialno. Zato je za njegovo trajno držo, tj. na meji med filozofijo
in religijo, značilno, da poudarja stvarno bistvo biti – to, da je – in nato
še zgodovinsko konkretni položaj človeka – to, kako je njegova bit – v
povsem določenem bivanju, z vsemi vprašanji in dilemami. Miselna
pot, po kateri Tillich napreduje, je pot od esence k eksistenci, od es
encialne biti do eksistencialne.
Tako filozofija kot religija odkrivata razcep in razkol med našo
esencialno bitjo in našo eksistencialno odtujitvijo. Religija tu še
posebej nastopa s svojo močjo odreševanja. »In s tem je povezana
tudi moč, o kateri govori religija, moč zdravljenja. V latinščini imata
besedi za zdraviti in odrešiti enak koren (salvare – salvatio). Zato lahko
rečemo, da je odrešitev po svoji notranji naravi zdravljenje: do ozdra
vitve pride, ko odkrijemo prepad med našo esencialno bitjo in našo
eksistencialno odtujitvijo. S tem je omogočena vrnitev k naši esen
cialni biti, ki jo določa eksistenca.«35 Odrešenjski vidik ni značilen
samo za krščanstvo, ampak za vse religije, celo kulture. Po njegovem
se krščanstvo odlikuje predvsem s pojmom agape, »kriterija agape,
ljubezni, samopožrtvovalnosti božanskega za človeško«.36
32 Paul Tillich: Impressionen und Reflexionen, str. 483.
33 Prav tam.
34 Prav tam, str. 482.
35 Prav tam, str. 486.
36 Prav tam, str. 487.
113
vprašanja, ki so dana s človeško situacijo, ne daje pa nikakršnega
odgovora«.32 Teologija skuša posredovati odgovore, skratka je odgo
varjanje tudi na t. i. neodgovorljiva filozofska vpraš anja, in sicer »z
razlago religioznih simbolov«.33 Pri tem Tillich izrecno opozarja, da
se mora teologija vedno utemeljevati v nauku o biti, ki vključuje še
nebit, kajti prav vse, o čemer teolog sprašuje, je hkrati vprašanje po
biti in nebiti.
Tudi Aristotelovo pojmovanje biti kot aktualne in potencialne
vključuje odnos biti in nebiti predvsem v tem pomenu, ker poten
cialna bit pomeni moč biti, ki se še ni ustvarila; kot taka »ni nebit, je
pa več kot nebit«.34 Aktualna bit je bit, ki se javlja v prostoru in času,
tako je določena konkretno in zgodovinsko, s tem pa razumevanje
biti po Tillichu nikakor ni opredeljeno samo esencialno, ampak še
eksistencialno. Zato je za njegovo trajno držo, tj. na meji med filozofijo
in religijo, značilno, da poudarja stvarno bistvo biti – to, da je – in nato
še zgodovinsko konkretni položaj človeka – to, kako je njegova bit – v
povsem določenem bivanju, z vsemi vprašanji in dilemami. Miselna
pot, po kateri Tillich napreduje, je pot od esence k eksistenci, od es
encialne biti do eksistencialne.
Tako filozofija kot religija odkrivata razcep in razkol med našo
esencialno bitjo in našo eksistencialno odtujitvijo. Religija tu še
posebej nastopa s svojo močjo odreševanja. »In s tem je povezana
tudi moč, o kateri govori religija, moč zdravljenja. V latinščini imata
besedi za zdraviti in odrešiti enak koren (salvare – salvatio). Zato lahko
rečemo, da je odrešitev po svoji notranji naravi zdravljenje: do ozdra
vitve pride, ko odkrijemo prepad med našo esencialno bitjo in našo
eksistencialno odtujitvijo. S tem je omogočena vrnitev k naši esen
cialni biti, ki jo določa eksistenca.«35 Odrešenjski vidik ni značilen
samo za krščanstvo, ampak za vse religije, celo kulture. Po njegovem
se krščanstvo odlikuje predvsem s pojmom agape, »kriterija agape,
ljubezni, samopožrtvovalnosti božanskega za človeško«.36
32 Paul Tillich: Impressionen und Reflexionen, str. 483.
33 Prav tam.
34 Prav tam, str. 482.
35 Prav tam, str. 486.
36 Prav tam, str. 487.
113
