Page 114 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 114
RAZPRAVE, [TUDIJE
izražanja teonomnosti mora ostajati samo na simbolni ravni, kajti
če se brezpogojno spremeni v predmet, se s tem razkraja tako reli
giozno kot duhovno življenje. Ravno v tem je po Tillichu dragocena
»religiozna funkcija ateizma, ko vedno znova opominja, da gre v
religioznem aktu za brezpogojno-transcendentno in da zastopstva
brezpogojnega niso predmeti, katerih bivanje oziroma nebivanje
bi bilo lahko stvar kake diskusije«.27 Zato se po Tillichu religije ne
da misliti brez ateističnega elementa, kajti ateizem je »nujni reli
giozni in teološki odgovor«.28 Z vsemi temi stališči gre za bistveno
preusmeritev v teologiji sami, novejša ugotovitev zato povzema: »Ko
tako pojem brezpogojnega dobi prednost pred Bogom, se dogodi
odvrn itev od teološkega Boga in obrat k pojmu filozofsko razum
ljenega Boga.«29
Vsaj kar se Tillicha tiče, ostaja vprašanje, od kod in zakaj takšno
intenzivno nagnjenje do filozofije in čemu teologijo tematizirati in
prevprašati na novo, predvsem v duhu novejše filozofije. O tem nag
njenju sam poroča v svojem predavanju Filozofsko ozadje moje teologije,
ki ga je imel na Japonskem leta 1960, namreč da ga je v marsičem
sprožila najprej predsokratska filozofija. V ohranjenih fragmentih
te filozofije je ponekod našel več vsebine in globine kot v poznejši.
Izžarevala je nekaj arhaičnega in hkrati mističnega, tako kot nasmešek
takratnih bogov. Vsebovala je že moč abstrakcije, celo do te mere,
da »je tukaj prvič v zgodovini zahoda nastal pojem biti, še posebej v
Parmenidovi filozofiji«.30
S pojmom biti se pojavi tudi nebit, dejstvo, o katerem ugotavlja,
da je zelo vplivalo na njegov odnos do življenja. »Filozofija obravnava
strukturo biti po sebi; teologija govori o pomenu biti za nas.«31 Iz te
razlike izhajajo vsa soglasja kot tudi razhajanja med teologijo in filo
zofijo. Tillichu namreč ne gre samo za postavljanje vprašanj, kakor to
počne filozofija, in tudi eksistencializem po njegovem »samo oblikuje
27 Paul Tillich: Die Frage nach dem Unbedingten, str. 134.
28 Prav tam, str. 133–134.
29 Wilhelm Weischedel: Der Gott der Philosophen 2, str. 91.
30 Paul Tillich: Impressionen und Reflexionen. Ein Lebensbild in Aufsätzen, Reden
und Stellungnahmen, GW XIII, Evangelisches Verlagswerk, Stuttgart 1972, str. 478.
31 Paul Tillich: Systematic Theology 1, str. 22.
112
izražanja teonomnosti mora ostajati samo na simbolni ravni, kajti
če se brezpogojno spremeni v predmet, se s tem razkraja tako reli
giozno kot duhovno življenje. Ravno v tem je po Tillichu dragocena
»religiozna funkcija ateizma, ko vedno znova opominja, da gre v
religioznem aktu za brezpogojno-transcendentno in da zastopstva
brezpogojnega niso predmeti, katerih bivanje oziroma nebivanje
bi bilo lahko stvar kake diskusije«.27 Zato se po Tillichu religije ne
da misliti brez ateističnega elementa, kajti ateizem je »nujni reli
giozni in teološki odgovor«.28 Z vsemi temi stališči gre za bistveno
preusmeritev v teologiji sami, novejša ugotovitev zato povzema: »Ko
tako pojem brezpogojnega dobi prednost pred Bogom, se dogodi
odvrn itev od teološkega Boga in obrat k pojmu filozofsko razum
ljenega Boga.«29
Vsaj kar se Tillicha tiče, ostaja vprašanje, od kod in zakaj takšno
intenzivno nagnjenje do filozofije in čemu teologijo tematizirati in
prevprašati na novo, predvsem v duhu novejše filozofije. O tem nag
njenju sam poroča v svojem predavanju Filozofsko ozadje moje teologije,
ki ga je imel na Japonskem leta 1960, namreč da ga je v marsičem
sprožila najprej predsokratska filozofija. V ohranjenih fragmentih
te filozofije je ponekod našel več vsebine in globine kot v poznejši.
Izžarevala je nekaj arhaičnega in hkrati mističnega, tako kot nasmešek
takratnih bogov. Vsebovala je že moč abstrakcije, celo do te mere,
da »je tukaj prvič v zgodovini zahoda nastal pojem biti, še posebej v
Parmenidovi filozofiji«.30
S pojmom biti se pojavi tudi nebit, dejstvo, o katerem ugotavlja,
da je zelo vplivalo na njegov odnos do življenja. »Filozofija obravnava
strukturo biti po sebi; teologija govori o pomenu biti za nas.«31 Iz te
razlike izhajajo vsa soglasja kot tudi razhajanja med teologijo in filo
zofijo. Tillichu namreč ne gre samo za postavljanje vprašanj, kakor to
počne filozofija, in tudi eksistencializem po njegovem »samo oblikuje
27 Paul Tillich: Die Frage nach dem Unbedingten, str. 134.
28 Prav tam, str. 133–134.
29 Wilhelm Weischedel: Der Gott der Philosophen 2, str. 91.
30 Paul Tillich: Impressionen und Reflexionen. Ein Lebensbild in Aufsätzen, Reden
und Stellungnahmen, GW XIII, Evangelisches Verlagswerk, Stuttgart 1972, str. 478.
31 Paul Tillich: Systematic Theology 1, str. 22.
112
