Page 145 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 145
CIRIL SOR^
»Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá življenje za svoje
prijatelje. Vi ste moji prijatelji… Vas pa sem imenoval prijatelje, ker
sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta« (Jn 15,13).
Moltmann in Balthasar navajata znano Origenovo mesto: »Ipse Pater
non est impassibilis,« pri čemer se strinjata z Origenom, da je Očetovo
trpljenje trpljenje ljubezni (passio caritatis) (prim. Krenski, 1990:266-
267; Moltmann, 1989:200-201).
Križ pa ni samo Sinov in Očetov dogodek, ampak prav tako
dogodek Svetega Duha. Če Balthasar vidi v Svetem Duhu tistega, ki
premaguje »ločitev« v Bogu, pa se zdi, da Moltmann pušča to »raz
daljo« odprto, kar mu narekuje njegov ojkonomski pristop in nauk o
»odprti Trojici« (prim. Krenski, 1990: 205-206). Najvišje izročitveno
dejanje je žrtvena daritev, kenoza Duha, kakor je to povzel evangelist
Janez (Jn 19,30): »Sklonil je glavo in izdihnil (izročil duha)« (prim.
Balthasar, 1997:117). V stari zavezi je večkrat govor o »ognju z neba«,
ki je sežgal darove, ki so jih ljudje darovali (prim. 3 Mz 9,24; 1 Kr
18,38; 2 Kron 7,1). Podobno lahko rečemo, da je Sveti Duh »ogenj
z neba«, ki deluje v najgloblji skrivnosti križa. »Od Očeta prihaja
in k Očetu usmerja Sinovo daritev in jo vključuje v božjo stvarnost
občestva presvete Trojice. Če je greh rodil bolečino, pa zdaj bolečina
Boga v Kristusu, pribitem na križu, rojeva po Svetem Duhu odrešenje
in poveličanje. Sveti Duh kot ljubezen in dar v nekem smislu pride v
samo srce daritve, darovane na križu. Če povzamemo svetopisemsko
izročilo, lahko rečemo, da to daritev použije z ognjem ljubezni, ki
zedinja Očeta in Sina v občestvu Trojice« (Janez Pavel II., 1986:41).
Kar drzna je izjava Mednarodne teološke komisije, ki se je vsekakor
poglobila tudi v Balthasarjevo teologijo kenoze: »Naj bo oddaljitev
grešnega človeka od Boga še tako velika, v vsakem primeru je manj
globoka kakor pa tista oddaljenost od Očeta, ki se ji je podvrgel božji
Sin v svojem samoizničenju (Flp 2,7) in v bridki ’zapuščenosti’ od
Boga (Mt 27,46). Gre za vidik, ki je lasten uresničevanju odrešenja
(odrešenjski ojkonomiji), gre za razlikovanje oseb v Sveti Trojici, ki
pa so v istosti ene narave popolnoma eno in eno tudi v neskončni
ljubezni« (Mednarodna teološka komisija, 1981:106). Moltmann
povzame: »Če razumemo Jezusov križ kot božji dogodek, kot dogo
dek, ki zadeva tako Jezusa kakor tudi njegovega Boga in Očeta, potem
143
»Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá življenje za svoje
prijatelje. Vi ste moji prijatelji… Vas pa sem imenoval prijatelje, ker
sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta« (Jn 15,13).
Moltmann in Balthasar navajata znano Origenovo mesto: »Ipse Pater
non est impassibilis,« pri čemer se strinjata z Origenom, da je Očetovo
trpljenje trpljenje ljubezni (passio caritatis) (prim. Krenski, 1990:266-
267; Moltmann, 1989:200-201).
Križ pa ni samo Sinov in Očetov dogodek, ampak prav tako
dogodek Svetega Duha. Če Balthasar vidi v Svetem Duhu tistega, ki
premaguje »ločitev« v Bogu, pa se zdi, da Moltmann pušča to »raz
daljo« odprto, kar mu narekuje njegov ojkonomski pristop in nauk o
»odprti Trojici« (prim. Krenski, 1990: 205-206). Najvišje izročitveno
dejanje je žrtvena daritev, kenoza Duha, kakor je to povzel evangelist
Janez (Jn 19,30): »Sklonil je glavo in izdihnil (izročil duha)« (prim.
Balthasar, 1997:117). V stari zavezi je večkrat govor o »ognju z neba«,
ki je sežgal darove, ki so jih ljudje darovali (prim. 3 Mz 9,24; 1 Kr
18,38; 2 Kron 7,1). Podobno lahko rečemo, da je Sveti Duh »ogenj
z neba«, ki deluje v najgloblji skrivnosti križa. »Od Očeta prihaja
in k Očetu usmerja Sinovo daritev in jo vključuje v božjo stvarnost
občestva presvete Trojice. Če je greh rodil bolečino, pa zdaj bolečina
Boga v Kristusu, pribitem na križu, rojeva po Svetem Duhu odrešenje
in poveličanje. Sveti Duh kot ljubezen in dar v nekem smislu pride v
samo srce daritve, darovane na križu. Če povzamemo svetopisemsko
izročilo, lahko rečemo, da to daritev použije z ognjem ljubezni, ki
zedinja Očeta in Sina v občestvu Trojice« (Janez Pavel II., 1986:41).
Kar drzna je izjava Mednarodne teološke komisije, ki se je vsekakor
poglobila tudi v Balthasarjevo teologijo kenoze: »Naj bo oddaljitev
grešnega človeka od Boga še tako velika, v vsakem primeru je manj
globoka kakor pa tista oddaljenost od Očeta, ki se ji je podvrgel božji
Sin v svojem samoizničenju (Flp 2,7) in v bridki ’zapuščenosti’ od
Boga (Mt 27,46). Gre za vidik, ki je lasten uresničevanju odrešenja
(odrešenjski ojkonomiji), gre za razlikovanje oseb v Sveti Trojici, ki
pa so v istosti ene narave popolnoma eno in eno tudi v neskončni
ljubezni« (Mednarodna teološka komisija, 1981:106). Moltmann
povzame: »Če razumemo Jezusov križ kot božji dogodek, kot dogo
dek, ki zadeva tako Jezusa kakor tudi njegovega Boga in Očeta, potem
143
