Page 142 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 142
RAZPRAVE, [TUDIJE
nočni skrivnosti Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja. Na Jezu
sovem križu in v njegovi smrti vidimo na delu vso Trojico. Že ob
spremenitvi na gori Jezus pokaže, da mora iti v svojo slavo (Lk 24,26)
po poti križa. V tej podaritvi, v kateri so dejavno udeležene vse tri
Božje osebe, se najbolj razodene njihova stalna daritvena narav
nanost. Vstajenje je zavzetje stališča živega Boga do svojega Mazi
ljenca v Svetem Duhu, in sicer v razmerju do preteklosti križa: brez
križa je dogodek obuditve Križanega nedoumljiv. Smemo reči, da
je brez križa vstajenje prazno; kakor tudi: brez vstajenja je križ slep,
brez prihodnosti in upanja. Če je torej vstajenje trinitarični dogodek,
je v enaki meri tudi križ. Kar se je izvršilo na Golgoti, sega v globine
Boga samega in zato prežema trinitarično življenje Boga za vedno.
Kristusov križ ostane, vendar ne kot znamenje poraza, temveč kot
dokaz božje ljubezni in zmage! Balthasar nam predvsem prikaže
nastavke za križ v večni božji kenozi, medtem ko se Moltmann
potrudi opozoriti na ostajanje križa v troedinem Bogu in dejavni
navzočnosti Boga pod vsemi križi do konca časov (Bog je v Auschwi
tzu!). V središču Svete Trojice stoji po krščanskem pojmovanju vedno
križ, kajti prav ta na poseben način razodeva srce troosebnega Boga,
srce, ki bije za celotno njegovo stvarstvo (prim. Moltmann, 1989:
195). O Kristusovi smrti na križu moremo govoriti kot o tistem
kenotičnem dogodku, ki se je izvršil »pro nobis« in »pro mundo«
samo tako, če najprej priznamo njegovo trinitarično razsežnost
(prim. Balthasar, 1997:183; Martinelli, 1995:355-366). Oba teologa
se strinjata, da kenoza kot izraz večne ljubezni ostane, kenoza kot
»odgovor« na Bogu odtujeni svet zla in greha, pa se z odrešenjem
in poveličanjem spremeni v poveličanjsko kenozo na cilju, v večnem
slavljenju in deležnosti božje slave.
»Izročanje« – razkritje kenotične narave troedinega Boga
Za odrešitveni pomen Kristusove smrti na križu pa je velikega
pomena glagol »izročiti« (paradidonai) (Moltmann, 1989:194-203;
isti, 1972:228-236; Balthasar, 1997:98-103; prim. še Popkes, 1967),
katerega uporabljajo svetopisemski pisatelji, ko opisujejo ta dogodek.
Kot opozarja H. U. von Balthasar, si moremo zamisliti teologijo o
»izročenem« Kristusu samo v trinitaričnem smislu. In izraz »izročiti«
140
nočni skrivnosti Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja. Na Jezu
sovem križu in v njegovi smrti vidimo na delu vso Trojico. Že ob
spremenitvi na gori Jezus pokaže, da mora iti v svojo slavo (Lk 24,26)
po poti križa. V tej podaritvi, v kateri so dejavno udeležene vse tri
Božje osebe, se najbolj razodene njihova stalna daritvena narav
nanost. Vstajenje je zavzetje stališča živega Boga do svojega Mazi
ljenca v Svetem Duhu, in sicer v razmerju do preteklosti križa: brez
križa je dogodek obuditve Križanega nedoumljiv. Smemo reči, da
je brez križa vstajenje prazno; kakor tudi: brez vstajenja je križ slep,
brez prihodnosti in upanja. Če je torej vstajenje trinitarični dogodek,
je v enaki meri tudi križ. Kar se je izvršilo na Golgoti, sega v globine
Boga samega in zato prežema trinitarično življenje Boga za vedno.
Kristusov križ ostane, vendar ne kot znamenje poraza, temveč kot
dokaz božje ljubezni in zmage! Balthasar nam predvsem prikaže
nastavke za križ v večni božji kenozi, medtem ko se Moltmann
potrudi opozoriti na ostajanje križa v troedinem Bogu in dejavni
navzočnosti Boga pod vsemi križi do konca časov (Bog je v Auschwi
tzu!). V središču Svete Trojice stoji po krščanskem pojmovanju vedno
križ, kajti prav ta na poseben način razodeva srce troosebnega Boga,
srce, ki bije za celotno njegovo stvarstvo (prim. Moltmann, 1989:
195). O Kristusovi smrti na križu moremo govoriti kot o tistem
kenotičnem dogodku, ki se je izvršil »pro nobis« in »pro mundo«
samo tako, če najprej priznamo njegovo trinitarično razsežnost
(prim. Balthasar, 1997:183; Martinelli, 1995:355-366). Oba teologa
se strinjata, da kenoza kot izraz večne ljubezni ostane, kenoza kot
»odgovor« na Bogu odtujeni svet zla in greha, pa se z odrešenjem
in poveličanjem spremeni v poveličanjsko kenozo na cilju, v večnem
slavljenju in deležnosti božje slave.
»Izročanje« – razkritje kenotične narave troedinega Boga
Za odrešitveni pomen Kristusove smrti na križu pa je velikega
pomena glagol »izročiti« (paradidonai) (Moltmann, 1989:194-203;
isti, 1972:228-236; Balthasar, 1997:98-103; prim. še Popkes, 1967),
katerega uporabljajo svetopisemski pisatelji, ko opisujejo ta dogodek.
Kot opozarja H. U. von Balthasar, si moremo zamisliti teologijo o
»izročenem« Kristusu samo v trinitaričnem smislu. In izraz »izročiti«
140
