Page 144 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 144
RAZPRAVE, [TUDIJE
zakaj si me zapustil?« (Mr 15,34; prim. 27,46), najstrašnejši krik, ki
se je kdajkoli dvigal proti nebu. K tisti »ljubezni do konca« spada
tudi izpitje grenkega keliha zapuščenosti, katerega mu je pripravil
Oče: »Ali naj ne izpijem keliha, ki mi ga je dal Oče?« (Jn 18,11). Torej,
popolna skladnost z Očetom in njegovim odrešenjskim načrtom
(prim. Janez Pavel II., 1986:41,3).
Izročitvi, v kateri daruje Sin samega sebe, ustreza izročitev Sina
z Očetove strani. Ta je nakazana že v tako imenovanih obrazcih
»božjega trpnika«: »Sin človekov bo izdan ljudem v roke in ga bodo
umorili« (Mr 9,31 in vzp.; Mr 14,41 s. = Mt 26,45b-46). Tukaj ne gre
za izročitev s strani ljudi (saj bo izročen v njihove roke) ali za njegovo
lastno izročitev (ker je glagol v trpniku).
Podoben pomen ima tudi izraz »mora« (dei) v Jezusovi napovedi
svoje smrti in vstajenja: »In začel jih je učiti, kako bo Sin človekov
moral veliko pretrpeti …« (Mr 8,31). Tisti, ki ga bo izročil, je Bog,
njegov Oče: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edino
rojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak
bi imel večno življenje« (Jn 3,16) (prim. Durrwell, 1988:62-74). »On
ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam
torej ne bo z njim podaril tudi vsega drugega?« (Rim 8,32). Prav v tej
Očetovi izročitvi lastnega Sina za nas se razodeva globina njegove
ljubezni do ljudi: »Ljubezen ni v tem, da bi bili mi vzljubili Boga.
On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe« (1
Jn 4,10; prim. Rim 5,6.11). Ko torej govorimo o Bogu kot ljubezni,
govorimo o njegovi izročitvi. Moltmann rad poudarja, da je tudi Oče
aktivno udeležen v zgodovinski uri križa: on je tisti, ki obsoja težo
preteklega, sedanjega in prihodnjega greha sveta tako, da žrtvuje
svojega Sina, s tem pa tudi pokaže veličino svoje usmiljene ljubezni
do nas. Daritev na križu kaže na trpečega Očeta kot izvir največjega
daru v času in v večnosti: križ razodeva, da je »Bog (Oče) ljubezen«
(1 Jn 4,8.16)! Očetovo trpljenje – ki ustreza trpljenju križanega Sina,
katerega je Oče izročil in ki spominja na Abrahamovo trpljenje pri
daritvi njegovega »edinorojenega« sina Izaka (prim. 1. Mz 22,12, Jn
3,16 in Jn 4,9) – ni pravzaprav nič drugega kot drugo ime za njegovo
neskončno ljubezen. Najskrajneje boleča izročitev je tako pri Sinu
kakor pri Očetu znamenje najvišje ljubezni, ki spreminja zgodovino:
142
zakaj si me zapustil?« (Mr 15,34; prim. 27,46), najstrašnejši krik, ki
se je kdajkoli dvigal proti nebu. K tisti »ljubezni do konca« spada
tudi izpitje grenkega keliha zapuščenosti, katerega mu je pripravil
Oče: »Ali naj ne izpijem keliha, ki mi ga je dal Oče?« (Jn 18,11). Torej,
popolna skladnost z Očetom in njegovim odrešenjskim načrtom
(prim. Janez Pavel II., 1986:41,3).
Izročitvi, v kateri daruje Sin samega sebe, ustreza izročitev Sina
z Očetove strani. Ta je nakazana že v tako imenovanih obrazcih
»božjega trpnika«: »Sin človekov bo izdan ljudem v roke in ga bodo
umorili« (Mr 9,31 in vzp.; Mr 14,41 s. = Mt 26,45b-46). Tukaj ne gre
za izročitev s strani ljudi (saj bo izročen v njihove roke) ali za njegovo
lastno izročitev (ker je glagol v trpniku).
Podoben pomen ima tudi izraz »mora« (dei) v Jezusovi napovedi
svoje smrti in vstajenja: »In začel jih je učiti, kako bo Sin človekov
moral veliko pretrpeti …« (Mr 8,31). Tisti, ki ga bo izročil, je Bog,
njegov Oče: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edino
rojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak
bi imel večno življenje« (Jn 3,16) (prim. Durrwell, 1988:62-74). »On
ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam
torej ne bo z njim podaril tudi vsega drugega?« (Rim 8,32). Prav v tej
Očetovi izročitvi lastnega Sina za nas se razodeva globina njegove
ljubezni do ljudi: »Ljubezen ni v tem, da bi bili mi vzljubili Boga.
On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe« (1
Jn 4,10; prim. Rim 5,6.11). Ko torej govorimo o Bogu kot ljubezni,
govorimo o njegovi izročitvi. Moltmann rad poudarja, da je tudi Oče
aktivno udeležen v zgodovinski uri križa: on je tisti, ki obsoja težo
preteklega, sedanjega in prihodnjega greha sveta tako, da žrtvuje
svojega Sina, s tem pa tudi pokaže veličino svoje usmiljene ljubezni
do nas. Daritev na križu kaže na trpečega Očeta kot izvir največjega
daru v času in v večnosti: križ razodeva, da je »Bog (Oče) ljubezen«
(1 Jn 4,8.16)! Očetovo trpljenje – ki ustreza trpljenju križanega Sina,
katerega je Oče izročil in ki spominja na Abrahamovo trpljenje pri
daritvi njegovega »edinorojenega« sina Izaka (prim. 1. Mz 22,12, Jn
3,16 in Jn 4,9) – ni pravzaprav nič drugega kot drugo ime za njegovo
neskončno ljubezen. Najskrajneje boleča izročitev je tako pri Sinu
kakor pri Očetu znamenje najvišje ljubezni, ki spreminja zgodovino:
142
