Page 143 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 143
CIRIL SOR^
mor amo razumeti v polnem pomenu; ne smemo ga oslabiti v »posla
ti« ali »podariti«. »Tu se je zgodilo to, kar Abrahamu ni bilo treba
storiti z Izakom« (Balthasar, 1997:109). Prav zaradi neločljive enote
treh Božjih oseb v njihovem notranjem življenju, so popolnoma edine
tudi v njihovem delovanju navzven: pri stvarjenju in v zgodovini
odrešenja, katera doseže svoj vrh v velikonočnem dogodku smrti in
vstajenja Jezusa Kristusa. Izročanje je tako izraz kenotične narave vseh
treh Božjih oseb.
Balthasar poudarja, da se šele na križu in v zapuščenosti križanega
razodeva vsa razdalja med Sinom in Očetom. In Sveti Duh, ki oba
združuje, njun »Mi«, se v tem dogodku odkriva kot gola razdalja
(Balthasar, 1980:297). Prva je Sinova izročitev samega sebe (prim.
Moltmann, 1980:96-99): to je jasno izrazil Pavel: »Kolikor pa zdaj
živim v telesu, živim v veri v božjega Sina, ki me je vzljubil in dal
zame samega sebe« (Gal 2,10; prim. 1,4; 1 Tim 2,6; Tit 2,14); »živite
v ljubezni, kakor je tudi Kristus ljubil nas in je dal sam sebe za nas
Bogu v blagodišečo daritveno žrtev« (Ef 5,2; prim. 5,25). Učlovečeni
Božji Sin se izroča svojemu Bogu in Očetu iz ljubezni do nas in
namesto nas. V tej izročitvi je povzeta v najbolj dovršeni obliki
Jezusova nadomestniška izročitev Očetu in v luči velike noči moremo
v tej izročitvi v minljivem času prepoznati večni odnos neskončnega
samopodarjanja, katerega živi Sin z Bogom - svojim Očetom. V
dogodku izročitve ni Sin zgolj objekt, ampak tudi in predvsem
subjekt. Njegovo trpljenje in smrt sta bila passio activa, zavestno
sprejeta pot kenoze, izničenja. V podobi popolne kenoze zasije ve
ličastvo Boga (prim. 2 Kor 4,6), v »Ecce homo« »Ecce Deus« (prim.
Balthasar, 1997:109). Sinova »izročitev« samega sebe v smrt nam
pove: tu se v ojkonomiji (v zgodovini odrešenja) udejanja tisto, kar se
dogaja v imanentni (notranji) skrivnosti Boga samega, namreč tisto
nezadržno podarjanje, ki je v notranjem življenju troedinega Boga
vir neskončne blaženosti, v podarjanju navzven, svojemu stvarstvu,
pa tudi vir »bolečine«, ki pa (tako da je sprejeta) ustvari »biser«
odrešenja. Tudi vzklik umirajočega Jezusa je znamenje brezna bolečin
in zapuščenosti, katero je hotel Sin vzeti nase, da bi tako vstopil v
celotno trpljenje sveta ter ga s tem privedel k spravi z Očetom. Pritrditi
moramo tistim, ki pravijo, da je Jezusov vzklik: »Moj Bog, moj Bog,
141
mor amo razumeti v polnem pomenu; ne smemo ga oslabiti v »posla
ti« ali »podariti«. »Tu se je zgodilo to, kar Abrahamu ni bilo treba
storiti z Izakom« (Balthasar, 1997:109). Prav zaradi neločljive enote
treh Božjih oseb v njihovem notranjem življenju, so popolnoma edine
tudi v njihovem delovanju navzven: pri stvarjenju in v zgodovini
odrešenja, katera doseže svoj vrh v velikonočnem dogodku smrti in
vstajenja Jezusa Kristusa. Izročanje je tako izraz kenotične narave vseh
treh Božjih oseb.
Balthasar poudarja, da se šele na križu in v zapuščenosti križanega
razodeva vsa razdalja med Sinom in Očetom. In Sveti Duh, ki oba
združuje, njun »Mi«, se v tem dogodku odkriva kot gola razdalja
(Balthasar, 1980:297). Prva je Sinova izročitev samega sebe (prim.
Moltmann, 1980:96-99): to je jasno izrazil Pavel: »Kolikor pa zdaj
živim v telesu, živim v veri v božjega Sina, ki me je vzljubil in dal
zame samega sebe« (Gal 2,10; prim. 1,4; 1 Tim 2,6; Tit 2,14); »živite
v ljubezni, kakor je tudi Kristus ljubil nas in je dal sam sebe za nas
Bogu v blagodišečo daritveno žrtev« (Ef 5,2; prim. 5,25). Učlovečeni
Božji Sin se izroča svojemu Bogu in Očetu iz ljubezni do nas in
namesto nas. V tej izročitvi je povzeta v najbolj dovršeni obliki
Jezusova nadomestniška izročitev Očetu in v luči velike noči moremo
v tej izročitvi v minljivem času prepoznati večni odnos neskončnega
samopodarjanja, katerega živi Sin z Bogom - svojim Očetom. V
dogodku izročitve ni Sin zgolj objekt, ampak tudi in predvsem
subjekt. Njegovo trpljenje in smrt sta bila passio activa, zavestno
sprejeta pot kenoze, izničenja. V podobi popolne kenoze zasije ve
ličastvo Boga (prim. 2 Kor 4,6), v »Ecce homo« »Ecce Deus« (prim.
Balthasar, 1997:109). Sinova »izročitev« samega sebe v smrt nam
pove: tu se v ojkonomiji (v zgodovini odrešenja) udejanja tisto, kar se
dogaja v imanentni (notranji) skrivnosti Boga samega, namreč tisto
nezadržno podarjanje, ki je v notranjem življenju troedinega Boga
vir neskončne blaženosti, v podarjanju navzven, svojemu stvarstvu,
pa tudi vir »bolečine«, ki pa (tako da je sprejeta) ustvari »biser«
odrešenja. Tudi vzklik umirajočega Jezusa je znamenje brezna bolečin
in zapuščenosti, katero je hotel Sin vzeti nase, da bi tako vstopil v
celotno trpljenje sveta ter ga s tem privedel k spravi z Očetom. Pritrditi
moramo tistim, ki pravijo, da je Jezusov vzklik: »Moj Bog, moj Bog,
141
