Page 151 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 151
NENAD HARDI - VITOROVI^
teologij ni, ne na zemlji ne v nebesih. Obstajajo kvečjemu teologije,
ki se ne zavedajo svojih lastnih političnih funkcij. Obstajajo cerkve,
ki svoj Sitz im Leben prikrivajo, zakrivajo, ga zamolčijo in zagrnejo.
Mislijo in/ali trdijo, da so politično »nevtralne«, kar de facto nikoli
niso. Apolitična cerkev tako ne obstaja ne zgodovinsko ne v Božjem
kraljestvu (153). Zato Moltmann lahko reče, da politična teologija
»noče spolitizirati cerkve, temveč pokristjaniti cerkveno politiko
in politični angažma kristjanov« (153-154). Ne gre ji za to, da bi za
središčno temo teologije namesto dogmatskih postavila politična
vprašanja, marveč narobe: ravno kot krščanska teologija skuša »pre
žeti politične funkcije dogmatike« (153). Namen politične teologije
je namreč »pokristjaniti politično bit cerkve in kristjanov po meri
hoje za Kristusom«, kot je isto misel povzel nekaj let pozneje (Molt
mann, 1997:54). Pri tem pa noče biti nova dogmatika, temveč v
zavestni razmejitvi do Karla Bartha2 (Moltmann, 1984:152), čeprav
izhajajoč iz Barthove teologije, daje t. i. »ortopraksiji« prednost pred
»ortodoksijo« (154).
Začetna gesta »politične teologije« je namreč »kritika in ponovna
opredelitev družbenih in političnih funkcij cerkve v pogojih nov ega
veka« (152) oziroma »analiza politične in praktične situacije, znotraj
katere teološko mislimo in diskutiramo«. (9) Pri tem Moltmannu
ne gre za teorijo, ki bi klicala k praksi, temveč za refleksijo prakse v
luči evangelija. In pravi: »Razmerja med teorijo in prakso si ne pred
stavljamo več premočrtno idealistično, temveč v dialektični spreple
tenosti. To seveda ne pomeni, da bi nam zdaj praksa premočrtno
materialistično določala teorijo. V luči osvobajajočega evang elija
se praksa in teorija vzajemno korigirata.« (9) Pozneje izvemo tudi
natančneje, kako si to konkretno predstavlja: »Kritična teorija nas
distancira od dosedanje prakse in spodbuja k novi. Kritična praksa
sledi teoriji, ki pa jo novo izkustvo spet postavi pod vprašaj.« (161)
Če nas Moltmannova opredelitev politične teologije navzlic cen
traln em mestu, ki ga podeljuje križanemu Kristusu, močno spominja
na Horkheimerja, Adorna in druge predstavnike kritične teorije,
2 Barthovo teološko misel vključno z njenimi političnimi implikacijami je v
monografiji Vstop v krščanstvo drugače: protestantska teologija (Karla Bartha) v našem
času in prostoru obravnaval Marko Kerševan (Cankarjeva založba, 1992).
149
teologij ni, ne na zemlji ne v nebesih. Obstajajo kvečjemu teologije,
ki se ne zavedajo svojih lastnih političnih funkcij. Obstajajo cerkve,
ki svoj Sitz im Leben prikrivajo, zakrivajo, ga zamolčijo in zagrnejo.
Mislijo in/ali trdijo, da so politično »nevtralne«, kar de facto nikoli
niso. Apolitična cerkev tako ne obstaja ne zgodovinsko ne v Božjem
kraljestvu (153). Zato Moltmann lahko reče, da politična teologija
»noče spolitizirati cerkve, temveč pokristjaniti cerkveno politiko
in politični angažma kristjanov« (153-154). Ne gre ji za to, da bi za
središčno temo teologije namesto dogmatskih postavila politična
vprašanja, marveč narobe: ravno kot krščanska teologija skuša »pre
žeti politične funkcije dogmatike« (153). Namen politične teologije
je namreč »pokristjaniti politično bit cerkve in kristjanov po meri
hoje za Kristusom«, kot je isto misel povzel nekaj let pozneje (Molt
mann, 1997:54). Pri tem pa noče biti nova dogmatika, temveč v
zavestni razmejitvi do Karla Bartha2 (Moltmann, 1984:152), čeprav
izhajajoč iz Barthove teologije, daje t. i. »ortopraksiji« prednost pred
»ortodoksijo« (154).
Začetna gesta »politične teologije« je namreč »kritika in ponovna
opredelitev družbenih in političnih funkcij cerkve v pogojih nov ega
veka« (152) oziroma »analiza politične in praktične situacije, znotraj
katere teološko mislimo in diskutiramo«. (9) Pri tem Moltmannu
ne gre za teorijo, ki bi klicala k praksi, temveč za refleksijo prakse v
luči evangelija. In pravi: »Razmerja med teorijo in prakso si ne pred
stavljamo več premočrtno idealistično, temveč v dialektični spreple
tenosti. To seveda ne pomeni, da bi nam zdaj praksa premočrtno
materialistično določala teorijo. V luči osvobajajočega evang elija
se praksa in teorija vzajemno korigirata.« (9) Pozneje izvemo tudi
natančneje, kako si to konkretno predstavlja: »Kritična teorija nas
distancira od dosedanje prakse in spodbuja k novi. Kritična praksa
sledi teoriji, ki pa jo novo izkustvo spet postavi pod vprašaj.« (161)
Če nas Moltmannova opredelitev politične teologije navzlic cen
traln em mestu, ki ga podeljuje križanemu Kristusu, močno spominja
na Horkheimerja, Adorna in druge predstavnike kritične teorije,
2 Barthovo teološko misel vključno z njenimi političnimi implikacijami je v
monografiji Vstop v krščanstvo drugače: protestantska teologija (Karla Bartha) v našem
času in prostoru obravnaval Marko Kerševan (Cankarjeva založba, 1992).
149
