Page 156 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 156
RAZPRAVE, [TUDIJE
V praksi se je skoraj istočasno z nastankom imperialno-krščanske
politične teologije in religije pričel tudi boj za svobodo cerkve in njeno
neodvisnost od krščanskega cesarja. To je na Zahodu pozneje vodilo
tudi v značilne napetosti med papeži in cesarji. Upiranje krščanstva
vlogi državnega kulta, upiranje instrum entalizaciji, ki jo je ta vloga
terjala, je torej spremljalo tako samo genezo kot tudi nadaljnji razvoj
krščanstva kot politične religije.
Krščanstvo kot politična religija družbe je sicer res povsod vsaj na
zunaj pokristjanilo obstoječe državne religije, vendar je to obenem
pomenilo, da se je vselej sámo spolitiziralo v skladu z vsakokratnim
raison d’état. Ostanki te krščanske politične religije so do danes pre
živeli tako v elementih ljudske religije kot v sodobnih državljanskih/
meščanskih religijah. Tako npr. verska vzgoja ponekod uživa državno
podporo in je vpeljana v šole. Pri tem gre za poskus integrirati religijo
v družbo, pri čemer mora religija s svoje strani zadovoljiti potrebe
te družbe, kar predvsem pomeni, da mora nastopiti kot dejavnik
družbene integracije. Nove meščanske/državljanske religije pa lahko
nastanejo tudi tam, kjer je dosledno izpeljana demokratična ločitev
cerkve od države. Nacionalizem devetnajstega stoletja je priklical
domoljubne religije, ki so proizvajale lastne simbole, žrtve in oltarje.
Te nacionalne religije so se izrazile v državnih praznikih, spomenikih,
učbenikih in predsedniških govorih, s čimer so prispevale k simbolni
in obredni integraciji različnih družbenih skupin – ljudstev in raz
redov. Tu so tudi imperialistične politične religije, politične religije
večvrednosti bele krščanske civilizacije, kapitalizma in socializma.
Imperialistične religije so popolnoma monoteistične, saj jim gre za
to, da bi religiozno podprle centralno avtoriteto. Domoljubne religije
so politeistične, ker ima vsaka očetnjava svoje posebne bogove. V
socializmu se politične religije nagibajo k materialističnem pan
teizmu, kapitalizem pa kaže poteze primitivnih oblik fetišizma.
In vendar Moltmann ne meče vseh nekrščanskih političnih teolo
gij v isti koš političnih religij. Pri novoveških nekrščanskih političnih
teologijah razlikuje med politično teologijo, ki je osnova politične
religije, in politično teologijo, ki sicer tudi ni krščanska, je pa od
biblične teologije prevzela princip upanja in emancipacije. Prva tako
prispeva k simbolični integraciji in homogenizaciji ljudstev in raz
154
V praksi se je skoraj istočasno z nastankom imperialno-krščanske
politične teologije in religije pričel tudi boj za svobodo cerkve in njeno
neodvisnost od krščanskega cesarja. To je na Zahodu pozneje vodilo
tudi v značilne napetosti med papeži in cesarji. Upiranje krščanstva
vlogi državnega kulta, upiranje instrum entalizaciji, ki jo je ta vloga
terjala, je torej spremljalo tako samo genezo kot tudi nadaljnji razvoj
krščanstva kot politične religije.
Krščanstvo kot politična religija družbe je sicer res povsod vsaj na
zunaj pokristjanilo obstoječe državne religije, vendar je to obenem
pomenilo, da se je vselej sámo spolitiziralo v skladu z vsakokratnim
raison d’état. Ostanki te krščanske politične religije so do danes pre
živeli tako v elementih ljudske religije kot v sodobnih državljanskih/
meščanskih religijah. Tako npr. verska vzgoja ponekod uživa državno
podporo in je vpeljana v šole. Pri tem gre za poskus integrirati religijo
v družbo, pri čemer mora religija s svoje strani zadovoljiti potrebe
te družbe, kar predvsem pomeni, da mora nastopiti kot dejavnik
družbene integracije. Nove meščanske/državljanske religije pa lahko
nastanejo tudi tam, kjer je dosledno izpeljana demokratična ločitev
cerkve od države. Nacionalizem devetnajstega stoletja je priklical
domoljubne religije, ki so proizvajale lastne simbole, žrtve in oltarje.
Te nacionalne religije so se izrazile v državnih praznikih, spomenikih,
učbenikih in predsedniških govorih, s čimer so prispevale k simbolni
in obredni integraciji različnih družbenih skupin – ljudstev in raz
redov. Tu so tudi imperialistične politične religije, politične religije
večvrednosti bele krščanske civilizacije, kapitalizma in socializma.
Imperialistične religije so popolnoma monoteistične, saj jim gre za
to, da bi religiozno podprle centralno avtoriteto. Domoljubne religije
so politeistične, ker ima vsaka očetnjava svoje posebne bogove. V
socializmu se politične religije nagibajo k materialističnem pan
teizmu, kapitalizem pa kaže poteze primitivnih oblik fetišizma.
In vendar Moltmann ne meče vseh nekrščanskih političnih teolo
gij v isti koš političnih religij. Pri novoveških nekrščanskih političnih
teologijah razlikuje med politično teologijo, ki je osnova politične
religije, in politično teologijo, ki sicer tudi ni krščanska, je pa od
biblične teologije prevzela princip upanja in emancipacije. Prva tako
prispeva k simbolični integraciji in homogenizaciji ljudstev in raz
154
