Page 155 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 155
NENAD HARDI - VITOROVI^
zoperstavljati političnim religijam družb, znotraj katerih se je širilo.
Ker je namreč antični nauk o državi izhajal iz podmene, da je najvišji
smoter države izkazovanje časti bogovom očetnjave, od katerih je
odvisno blagostanje skupnosti, je religija postala poglavitna druž
bena vez. Tudi triada religije, avtoritete in izročila izhaja nenazadnje
iz rimske politične religije. Politična religija s svojo formulacijo v
politični teologiji tako ni izum krščanstva, temveč je bistvo antičnih
poganskih religij.9 Zato so kristjani, ki se niso hoteli udeleževati
državnih kultov antičnih družb, veljali za »ateiste« in »sovražnike
človeštva«. Tako rimske oblasti kot poganski filozofi so jih obtoževali
za crimen laesae religionis in mnogi so umrli kot »bogokletniki« in
sovražniki države. Krščanski apologeti so zato vneto dokazovali, da
je krščanstvo pravzaprav koristno za državo. Tako je (še pred Kon
stant inom) pričela nastajati imperialno-krščanska politična teolo
gija, ki se je nato tudi eksplicitno izrazila pri Konstatinovem sodob
niku Evzebiju. Ko pa je s Teodozijem in Justinijanom krščanstvo
bilo povzdignjeno na raven državne religije (religio licita), je obtožba
političnega ateizma doletela Jude, pogane in heretike.
Imperialno-krščanska politična teologija je skušala utrditi avto
riteto krščanskega cesarja in zagotoviti duhovno enotnost cesarstva.
Cesarjevo oblast je utemeljevala tako v hierarhično monoteistični ideji
eno(tno)sti: en Bog – en Logos – en nomos – en cesar – ena Cerk ev –
eno cesarstvo, kot tudi v hiliastični ideji sovpadanja Pax Romana s Pax
Christi v poslednjih časih, po Božji previdnosti. Moltm ann se sklicuje
na Petersona10 in Berkhofa,11 ki naj bi pokazala, kako je krščanstvo
sámo vseskozi od znotraj najedalo takšno polit ično teologijo. Tako naj
bi nauk o Trojici spodnašal monoteistično politično idejo eno(tno)sti.
Ker hkrati noben cesar ne more zagotoviti takšnega miru, »ki presega
vsak um« (Flp 4,7), ne more rimski imperij biti tisočletno kraljestvo.
9 Moltmann se tu (1984:42) opira na M. Pohlenza: Die Stoa I, 1948, in Hannah
Arendt, On Revolution, 1962.
10 Erik Peterson, Monotheismus als politisches Problem, 1935, v: Theologische
Traktate, 1951.
11 Hendrik (Hendrikus) Berkhof, Kirche und Keiser. Eine Untersuchung der
Entstehung der byzantinischen und der theokratischen Staatsauffasung im vierten
Jahrhundert, 1947.
153
zoperstavljati političnim religijam družb, znotraj katerih se je širilo.
Ker je namreč antični nauk o državi izhajal iz podmene, da je najvišji
smoter države izkazovanje časti bogovom očetnjave, od katerih je
odvisno blagostanje skupnosti, je religija postala poglavitna druž
bena vez. Tudi triada religije, avtoritete in izročila izhaja nenazadnje
iz rimske politične religije. Politična religija s svojo formulacijo v
politični teologiji tako ni izum krščanstva, temveč je bistvo antičnih
poganskih religij.9 Zato so kristjani, ki se niso hoteli udeleževati
državnih kultov antičnih družb, veljali za »ateiste« in »sovražnike
človeštva«. Tako rimske oblasti kot poganski filozofi so jih obtoževali
za crimen laesae religionis in mnogi so umrli kot »bogokletniki« in
sovražniki države. Krščanski apologeti so zato vneto dokazovali, da
je krščanstvo pravzaprav koristno za državo. Tako je (še pred Kon
stant inom) pričela nastajati imperialno-krščanska politična teolo
gija, ki se je nato tudi eksplicitno izrazila pri Konstatinovem sodob
niku Evzebiju. Ko pa je s Teodozijem in Justinijanom krščanstvo
bilo povzdignjeno na raven državne religije (religio licita), je obtožba
političnega ateizma doletela Jude, pogane in heretike.
Imperialno-krščanska politična teologija je skušala utrditi avto
riteto krščanskega cesarja in zagotoviti duhovno enotnost cesarstva.
Cesarjevo oblast je utemeljevala tako v hierarhično monoteistični ideji
eno(tno)sti: en Bog – en Logos – en nomos – en cesar – ena Cerk ev –
eno cesarstvo, kot tudi v hiliastični ideji sovpadanja Pax Romana s Pax
Christi v poslednjih časih, po Božji previdnosti. Moltm ann se sklicuje
na Petersona10 in Berkhofa,11 ki naj bi pokazala, kako je krščanstvo
sámo vseskozi od znotraj najedalo takšno polit ično teologijo. Tako naj
bi nauk o Trojici spodnašal monoteistično politično idejo eno(tno)sti.
Ker hkrati noben cesar ne more zagotoviti takšnega miru, »ki presega
vsak um« (Flp 4,7), ne more rimski imperij biti tisočletno kraljestvo.
9 Moltmann se tu (1984:42) opira na M. Pohlenza: Die Stoa I, 1948, in Hannah
Arendt, On Revolution, 1962.
10 Erik Peterson, Monotheismus als politisches Problem, 1935, v: Theologische
Traktate, 1951.
11 Hendrik (Hendrikus) Berkhof, Kirche und Keiser. Eine Untersuchung der
Entstehung der byzantinischen und der theokratischen Staatsauffasung im vierten
Jahrhundert, 1947.
153
