Page 152 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 152
RAZPRAVE, [TUDIJE
ter na Ernsta Blocha, ne gre za naključje. Politična teologija je po
njegovih besedah »prva pomarksistična teologija«, kar mu pomeni
teologijo, ki je sprejela marksistično kritiko religije in tudi skuša
odgovoriti na izziv marksistične kritike družbe z »aktualizacijo Je
zusovega trpljenja za ubogo ljudstvo« (Moltmann, 1997:54), tj. s
solidariziranjem z izkoriščanim in zatiranim delom človeštva. Molt
mann namreč meni, da marksistična kritika religije – pri čemer misli
na kritiko religije »od Feuerbacha prek Marksa do Freuda in njihovih
naslednikov« (Moltmann, 1984:38) – ni vsebinska kritika krščanske
vere in teologije, temveč funkcionalna kritika družbene, politične in
psihološke vloge religije in cerkve (153).
Ker se večina teologij teh vlog (oziroma politične relevantnosti
sleherne teologije) ne zaveda, sta sredi šestdesetih let dvajsetega
stoletja Metz3 in Moltmann pričela eksplicitno govoriti o »politični
teologiji«. Pri tem sta zavestno uporabila pojem, ki ga je po svoje
uveljavil Carl Schmitt, z namenom, da ta termin obrneta proti njemu
samemu, čeprav s tem obratom nista zgolj reafirmirala antičnega
pojma,4 ampak sta mu dala tudi nov pomen družbenokritične poli
tične teologije. Z njim pa, pravi Moltmann, nikakor nista nameravala
razsežnosti političnega povišati v »totalno« kakor Schmitt5 niti poli
tičnih vprašanj povzdigovati na raven osrednjih teoloških prob lemov,
temveč predvsem označiti področje, na katerem mora krščanska teo
logija zavestno delati, če naj bo njeno početje odgovorno (Moltmann,
1984:39). Krščanstvo je za Moltmanna od samega svojega začetka
3 Johann Baptist Metz. (Moltmann, 1984:9; 1997:53). Tu imenuje še nekatere
druge zgodnje predstavnike politične teologije. To so: Helmut Gollwitzer,
Dorothee Sölle in Jan Lochmann.
4 Že Platon je v Državi II, 379a kritiziral mitično teologijo pesnikov s stališča
»utemeljiteljev države«, stoik Panaitios pa je razlikoval med metafizično teologijo
filozofov (poosebljene naravne sile), mitično teologijo pesnikov (mitološki bogovi)
in politično teologijo državnikov, ki je učila, katere bogove je porebno prizna
vati zavoljo države in s kakšnimi simboli in obredi jih je treba častiti. S tem je
bila utemeljena tripertita theologia, ki se je uveljavila zlasti v racionalistični rims ki
teologiji. Pojem prvič eksplicitno uporabi Terrentius Varro, s katerim se ukvarja
Avguštin v svojem delu O Božjem mestu, IV,5ff; 12 (Moltmann, 1984:42-43).
5 Carl Schmitt, Politische Theologie, 1922/1934, Vorbemerkung zur zweiten
Auflage (Moltmann, 1984:39).
150
ter na Ernsta Blocha, ne gre za naključje. Politična teologija je po
njegovih besedah »prva pomarksistična teologija«, kar mu pomeni
teologijo, ki je sprejela marksistično kritiko religije in tudi skuša
odgovoriti na izziv marksistične kritike družbe z »aktualizacijo Je
zusovega trpljenja za ubogo ljudstvo« (Moltmann, 1997:54), tj. s
solidariziranjem z izkoriščanim in zatiranim delom človeštva. Molt
mann namreč meni, da marksistična kritika religije – pri čemer misli
na kritiko religije »od Feuerbacha prek Marksa do Freuda in njihovih
naslednikov« (Moltmann, 1984:38) – ni vsebinska kritika krščanske
vere in teologije, temveč funkcionalna kritika družbene, politične in
psihološke vloge religije in cerkve (153).
Ker se večina teologij teh vlog (oziroma politične relevantnosti
sleherne teologije) ne zaveda, sta sredi šestdesetih let dvajsetega
stoletja Metz3 in Moltmann pričela eksplicitno govoriti o »politični
teologiji«. Pri tem sta zavestno uporabila pojem, ki ga je po svoje
uveljavil Carl Schmitt, z namenom, da ta termin obrneta proti njemu
samemu, čeprav s tem obratom nista zgolj reafirmirala antičnega
pojma,4 ampak sta mu dala tudi nov pomen družbenokritične poli
tične teologije. Z njim pa, pravi Moltmann, nikakor nista nameravala
razsežnosti političnega povišati v »totalno« kakor Schmitt5 niti poli
tičnih vprašanj povzdigovati na raven osrednjih teoloških prob lemov,
temveč predvsem označiti področje, na katerem mora krščanska teo
logija zavestno delati, če naj bo njeno početje odgovorno (Moltmann,
1984:39). Krščanstvo je za Moltmanna od samega svojega začetka
3 Johann Baptist Metz. (Moltmann, 1984:9; 1997:53). Tu imenuje še nekatere
druge zgodnje predstavnike politične teologije. To so: Helmut Gollwitzer,
Dorothee Sölle in Jan Lochmann.
4 Že Platon je v Državi II, 379a kritiziral mitično teologijo pesnikov s stališča
»utemeljiteljev države«, stoik Panaitios pa je razlikoval med metafizično teologijo
filozofov (poosebljene naravne sile), mitično teologijo pesnikov (mitološki bogovi)
in politično teologijo državnikov, ki je učila, katere bogove je porebno prizna
vati zavoljo države in s kakšnimi simboli in obredi jih je treba častiti. S tem je
bila utemeljena tripertita theologia, ki se je uveljavila zlasti v racionalistični rims ki
teologiji. Pojem prvič eksplicitno uporabi Terrentius Varro, s katerim se ukvarja
Avguštin v svojem delu O Božjem mestu, IV,5ff; 12 (Moltmann, 1984:42-43).
5 Carl Schmitt, Politische Theologie, 1922/1934, Vorbemerkung zur zweiten
Auflage (Moltmann, 1984:39).
150
