Page 153 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 153
NENAD HARDI - VITOROVI^
hočeš nočeš vpeto v sfero političnega, celo utemeljeno je v nekem
izjemnem »teološko-političnem dogodku«, zato sta edini možni
opciji to dejstvo upoštevati ali ignorirati in se delati, da je kot zaz r
tost v večno Božje kraljestvo lahko usmerjeno le stran od minljivosti
političnega dogajanja. Moltmann namreč izpostavi sámo križanje
Jezusa kot »teološko-politični dogodek«, zato lahko to izvorno vpe
tost podkrepi s klicem: »Kar je Bog v Kristusu združil, naj človek ne
ločuje metafizično!« (41)
Ker sta torej teorija in praksa v dialektični sprepletenosti in so
teološke resnice neločljivo povezane s področjem političnega, mora
– tako sklepa Moltmann – družbenokritična politična teologija
v področje političnega povzeti in v njem premisliti tudi temeljne
koncepcije krščanske etike (9). Moltmanna so pri tem zanimale
predvsem temeljne »kristološke odločitve«, ki so rezultirale v zelo
različnih pojmovanjih zgodovine in nato tudi v povsem nasprotu
jočih si političnih odločitvah. Znotraj evangelijskega krščanstva sta
bili takšni opciji zlasti luteranski nauk o dveh kraljestvih (regimentih)
in kalvinski nauk o Kristusovi vladavini. Moltmann ugotavlja, da se
je nauk o dveh regimentih tekom stoletij razvil v obliko, ki spodbuja
konformizem, in tej njegovi popačeni obliki očita, da je prispevala k
pasivni drži velike večine nemških evangeličanov do zločinov, ki jih
je izvajal nacistični režim.
Nasploh je po besedah samega Moltmanna prav »dolga senca zgo
dovinske krivde« za nacionalsocializem, Auschwitz in holokavst tvo
rila locus theologicus tako obeh ustanoviteljev »politične teologije« kot
tudi drugih njenih zgodnjih predstavnikov.6 Politična teologija je tako
predvsem tudi teologija »po Auschwitzu«. Pri tem jim »Auschwitz«
ni bil le simbol moralne in politične krize nemškega naroda, temveč
še zlasti teološke krize krščanstva. Kot kristjane jih je mučilo vpra
šanje, kako je mogoče, da so – z izjemo gibanja Veroizpovedne cerkve
– kristjani in njihovi voditelji v Nemčiji lahko o čem takem molčali.
Moltm ann med dejavniki takšne drže izpostavi npr. meščansko
miselnost, da je vera privatna stvar in da nima nič opraviti s politiko.
Takšna miselnost je kristjanom, ki so se sicer zgražali nad Hitler
6 Med njimi so npr. Helmut Gollwitzer, Dorothee Sölle in Jan Lochmann
(Moltmann 1997:53).
151
hočeš nočeš vpeto v sfero političnega, celo utemeljeno je v nekem
izjemnem »teološko-političnem dogodku«, zato sta edini možni
opciji to dejstvo upoštevati ali ignorirati in se delati, da je kot zaz r
tost v večno Božje kraljestvo lahko usmerjeno le stran od minljivosti
političnega dogajanja. Moltmann namreč izpostavi sámo križanje
Jezusa kot »teološko-politični dogodek«, zato lahko to izvorno vpe
tost podkrepi s klicem: »Kar je Bog v Kristusu združil, naj človek ne
ločuje metafizično!« (41)
Ker sta torej teorija in praksa v dialektični sprepletenosti in so
teološke resnice neločljivo povezane s področjem političnega, mora
– tako sklepa Moltmann – družbenokritična politična teologija
v področje političnega povzeti in v njem premisliti tudi temeljne
koncepcije krščanske etike (9). Moltmanna so pri tem zanimale
predvsem temeljne »kristološke odločitve«, ki so rezultirale v zelo
različnih pojmovanjih zgodovine in nato tudi v povsem nasprotu
jočih si političnih odločitvah. Znotraj evangelijskega krščanstva sta
bili takšni opciji zlasti luteranski nauk o dveh kraljestvih (regimentih)
in kalvinski nauk o Kristusovi vladavini. Moltmann ugotavlja, da se
je nauk o dveh regimentih tekom stoletij razvil v obliko, ki spodbuja
konformizem, in tej njegovi popačeni obliki očita, da je prispevala k
pasivni drži velike večine nemških evangeličanov do zločinov, ki jih
je izvajal nacistični režim.
Nasploh je po besedah samega Moltmanna prav »dolga senca zgo
dovinske krivde« za nacionalsocializem, Auschwitz in holokavst tvo
rila locus theologicus tako obeh ustanoviteljev »politične teologije« kot
tudi drugih njenih zgodnjih predstavnikov.6 Politična teologija je tako
predvsem tudi teologija »po Auschwitzu«. Pri tem jim »Auschwitz«
ni bil le simbol moralne in politične krize nemškega naroda, temveč
še zlasti teološke krize krščanstva. Kot kristjane jih je mučilo vpra
šanje, kako je mogoče, da so – z izjemo gibanja Veroizpovedne cerkve
– kristjani in njihovi voditelji v Nemčiji lahko o čem takem molčali.
Moltm ann med dejavniki takšne drže izpostavi npr. meščansko
miselnost, da je vera privatna stvar in da nima nič opraviti s politiko.
Takšna miselnost je kristjanom, ki so se sicer zgražali nad Hitler
6 Med njimi so npr. Helmut Gollwitzer, Dorothee Sölle in Jan Lochmann
(Moltmann 1997:53).
151
