Page 157 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 157
NENAD HARDI - VITOROVI^
redov v nacionalne države. Z mistificiranjem izvora posameznega
naroda in poveličevanjem njegove zgodovine služi nacionalističnemu
samopotrjevanju ter zakriva in izkrivlja resnico odnosov izkoriščanja
in dominacije. Lahko bi rekli, da je naslednica teologije državnih
kultov. Druga je prispevala najprej k formulaciji tolerančnih ediktov,
nato človekovih pravic in končno prek »sna« o svobodi, enakosti in
bratstvu oziroma sreči vseh ljudi k razvoju demokratičnih institucij
nasploh. Nastala je v času vojn, ki so sledile reformaciji, na podlagi
politizacije naravne teologije in se razširila med francoskim, nizo
zemskim in angleškim meščanstvom. Navdihnjena je s preroško
teologijo obljubljenega Božjega kraljestva in izvoljenega ljudstva. Pri
konkretnih političnih religijah se ponavadi prepletata obe, tako tudi
pri ameriški »civil religion«. Pri tem lahko posamezni elementi ene
prehajajo v drugo. Zlasti mesijanska ideja in ideja izvoljenosti sta
lahko zlorabljeni za imperialistične namene državne religije.
Takšno razločevanje Moltmannu omogoča, da pozitivno vrednoti
prizadevanja humanistov na prehodu iz srednjega v novi vek in
nekatere posledice sekularizacije, čeprav ne misli, da bi takšna (od
krščanske teologije »navdihnjena«, toda hkrati od nje »emancipi
rana«) teologija lahko bila trajna rešitev. Nekateri, med njimi tudi
Bellah, namreč vidijo problem predvsem v partikularnosti obstoječih
državljanskih religij, zato tudi rešitev vidijo v »svetovni državljanski
religiji« prihajajoče svetovne družbe, ki bi s svojim univerzalizmom
presegla sebične interese posameznih držav – tudi ali predvsem
Amerike. Povrhu to sploh ne bi pomenilo propada »ameriških sanj«,
temveč nasprotno, njihovo izpolnitev. Bellah namreč poudarja, da je
takšen razvoj že od vsega začetka eshatološko upanje ameriške civilne
religije.12 Moltmann je glede tega bolj skeptičen: »Na tak idealističen
način ne bomo prišli do svetovne religije, ki bi združevala človeštvo,
če bi ta kot takšna sploh lahko bila cilj univerzalnega krščanskega
upanja. Problem radikalnega zla (Kant) bi namreč zgolj spregledala
in nikakor ne odpravila. Na vprašanje teodiceje, ki se ob njem vsiljivo
zastavlja, pa ni mogoče odgovoriti s socialno-političnimi rešitvami,
12 R. Bellah, Civil religion in America, Daedalus, New York, 1967. Ponatis z
ugovori v The Religious Situation 1968, Boston 1968, 354 (Moltmann, 1984:54).
155
redov v nacionalne države. Z mistificiranjem izvora posameznega
naroda in poveličevanjem njegove zgodovine služi nacionalističnemu
samopotrjevanju ter zakriva in izkrivlja resnico odnosov izkoriščanja
in dominacije. Lahko bi rekli, da je naslednica teologije državnih
kultov. Druga je prispevala najprej k formulaciji tolerančnih ediktov,
nato človekovih pravic in končno prek »sna« o svobodi, enakosti in
bratstvu oziroma sreči vseh ljudi k razvoju demokratičnih institucij
nasploh. Nastala je v času vojn, ki so sledile reformaciji, na podlagi
politizacije naravne teologije in se razširila med francoskim, nizo
zemskim in angleškim meščanstvom. Navdihnjena je s preroško
teologijo obljubljenega Božjega kraljestva in izvoljenega ljudstva. Pri
konkretnih političnih religijah se ponavadi prepletata obe, tako tudi
pri ameriški »civil religion«. Pri tem lahko posamezni elementi ene
prehajajo v drugo. Zlasti mesijanska ideja in ideja izvoljenosti sta
lahko zlorabljeni za imperialistične namene državne religije.
Takšno razločevanje Moltmannu omogoča, da pozitivno vrednoti
prizadevanja humanistov na prehodu iz srednjega v novi vek in
nekatere posledice sekularizacije, čeprav ne misli, da bi takšna (od
krščanske teologije »navdihnjena«, toda hkrati od nje »emancipi
rana«) teologija lahko bila trajna rešitev. Nekateri, med njimi tudi
Bellah, namreč vidijo problem predvsem v partikularnosti obstoječih
državljanskih religij, zato tudi rešitev vidijo v »svetovni državljanski
religiji« prihajajoče svetovne družbe, ki bi s svojim univerzalizmom
presegla sebične interese posameznih držav – tudi ali predvsem
Amerike. Povrhu to sploh ne bi pomenilo propada »ameriških sanj«,
temveč nasprotno, njihovo izpolnitev. Bellah namreč poudarja, da je
takšen razvoj že od vsega začetka eshatološko upanje ameriške civilne
religije.12 Moltmann je glede tega bolj skeptičen: »Na tak idealističen
način ne bomo prišli do svetovne religije, ki bi združevala človeštvo,
če bi ta kot takšna sploh lahko bila cilj univerzalnega krščanskega
upanja. Problem radikalnega zla (Kant) bi namreč zgolj spregledala
in nikakor ne odpravila. Na vprašanje teodiceje, ki se ob njem vsiljivo
zastavlja, pa ni mogoče odgovoriti s socialno-političnimi rešitvami,
12 R. Bellah, Civil religion in America, Daedalus, New York, 1967. Ponatis z
ugovori v The Religious Situation 1968, Boston 1968, 354 (Moltmann, 1984:54).
155
