Page 158 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 158
RAZPRAVE, [TUDIJE
niti z utopijo ne, in se ga tudi ne da kot vprašanje spraviti s sveta, celo
z rezignacijo ne.« (Moltmann, 1984:55.) Optimizem mesijanstva,
ki si mesijo predstavlja enkrat kot tehnološki napredek, drugič kot
nacijo oziroma kot takšno ali drugačno politično rešitev, bo na
koncu vselej razočaral, ker je že v osnovi zgrešen. Mesija je samo
Jezus iz Nazareta.
Med krščanskimi teologi, ki so se ukvarjali neposredno s proble
mom ameriške državljanske religije, Moltmann navaja tudi Bergerja,
ki jo je že leta 196113 opisal podobno kakor Bellah, s svojega takrat
nega neoortodoksnega stališča pa je nalogo kristjanov videl v ločitvi
od logike države in (meščanske) religije. Tako »brumne ameriške
dušebrižnike« spomni na dejstvo, da je bil Jezus iz Nazareta križan.
Eshatološki značaj krščanske vere zoperstavi tostranosti ameriške
religije, opravičenje po veri vseprežemajočemu legalizmu, smisel
križa kulturi, ki poveličuje uspeh in srečo. Moltmannu je vse to zelo
blizu, ugovarja pa »težnji po ločitvi« – barthovski govor o »povsem
Drug em« se mu zdi preradikalen, ugovarja takšnemu krščanskemu
»velikemu Ne«, s katerim bi se po njegovem mnenju sami izločili iz
pomembnih dogajanj: »Če Bellah pod obzorjem svetovne religije,
za katero se splača prizadevati si, vidi vsaj relativno upravičenost in
opravičilo za ameriško civil religion, je pri Bergerju v ospredju krščan
ski disestablishment s pomočjo teologije križa. Kakor lahko prvo
stališče v imenu prihodnosti vsaj delno upravičuje obstoječe, tudi
drugo lahko prav tako pelje k upravičevanju obstoječega na osnovi
usmeritve k ’povsem-Drugem’ oziroma krščanskega ’velikega Ne’.
Teološko bo odločilno skupaj misliti eshatologijo in teologijo križa.
Praktično bo odločilno univerzalnost upanja združiti s konkretno
dialektiko v tem trenutku potlačenih in izkoriščanih, če hočemo, da
bi krščanske cerkve ne bile več ne religija ne ločina družbe.« (Molt
mann, 1984:55.)
Moltmann torej izhaja iz prepričanja, da zaradi potrebe po sim
bolni enotnosti tudi sodobne družbe nujno potrebujejo in bodo še
naprej potrebovale in zato proizvajale politične religije, in če to ne
13 Peter Berger, The Noise of Solemn Assemblies, Christian Commitment and the
Religious Establishment in America, New York, 1961 (Moltmann, 1984:54).
156
niti z utopijo ne, in se ga tudi ne da kot vprašanje spraviti s sveta, celo
z rezignacijo ne.« (Moltmann, 1984:55.) Optimizem mesijanstva,
ki si mesijo predstavlja enkrat kot tehnološki napredek, drugič kot
nacijo oziroma kot takšno ali drugačno politično rešitev, bo na
koncu vselej razočaral, ker je že v osnovi zgrešen. Mesija je samo
Jezus iz Nazareta.
Med krščanskimi teologi, ki so se ukvarjali neposredno s proble
mom ameriške državljanske religije, Moltmann navaja tudi Bergerja,
ki jo je že leta 196113 opisal podobno kakor Bellah, s svojega takrat
nega neoortodoksnega stališča pa je nalogo kristjanov videl v ločitvi
od logike države in (meščanske) religije. Tako »brumne ameriške
dušebrižnike« spomni na dejstvo, da je bil Jezus iz Nazareta križan.
Eshatološki značaj krščanske vere zoperstavi tostranosti ameriške
religije, opravičenje po veri vseprežemajočemu legalizmu, smisel
križa kulturi, ki poveličuje uspeh in srečo. Moltmannu je vse to zelo
blizu, ugovarja pa »težnji po ločitvi« – barthovski govor o »povsem
Drug em« se mu zdi preradikalen, ugovarja takšnemu krščanskemu
»velikemu Ne«, s katerim bi se po njegovem mnenju sami izločili iz
pomembnih dogajanj: »Če Bellah pod obzorjem svetovne religije,
za katero se splača prizadevati si, vidi vsaj relativno upravičenost in
opravičilo za ameriško civil religion, je pri Bergerju v ospredju krščan
ski disestablishment s pomočjo teologije križa. Kakor lahko prvo
stališče v imenu prihodnosti vsaj delno upravičuje obstoječe, tudi
drugo lahko prav tako pelje k upravičevanju obstoječega na osnovi
usmeritve k ’povsem-Drugem’ oziroma krščanskega ’velikega Ne’.
Teološko bo odločilno skupaj misliti eshatologijo in teologijo križa.
Praktično bo odločilno univerzalnost upanja združiti s konkretno
dialektiko v tem trenutku potlačenih in izkoriščanih, če hočemo, da
bi krščanske cerkve ne bile več ne religija ne ločina družbe.« (Molt
mann, 1984:55.)
Moltmann torej izhaja iz prepričanja, da zaradi potrebe po sim
bolni enotnosti tudi sodobne družbe nujno potrebujejo in bodo še
naprej potrebovale in zato proizvajale politične religije, in če to ne
13 Peter Berger, The Noise of Solemn Assemblies, Christian Commitment and the
Religious Establishment in America, New York, 1961 (Moltmann, 1984:54).
156
