Page 176 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363

RAZPRAVE, [TUDIJE

5
Nikolaj Beer: Kristus,
2002, olje na lesu,
57 × 37 cm

V svojih zgodnejših delih uporabi Beer kot metaforo smrti vaške
marginalce – jedce in pivce, ki s svojim mehaničnim žrtjem in pitjem
označujejo kmečkega Saturna oziroma čas, ki použije vse stvari. V
primeru zadnjega malega avtoportreta vidimo, da je Beer postavil
svojo lastno podobo med groteskne in tudi dokaj grozljive podobe
marginalcev, ob katerih se vprašamo, ali so bolj živi kot mrtvi ali
obratno.

Naklon obeh glav na Beerovem diptihu ustvarja komunikacijo, ki
je še najbližje ikonografskemu motivu treh živih in treh mrtvih. Se
pravi motivu, ki je prišel v zahodnoevropsko umetnost v 13. stoletju
iz vzhodnoevropske umetnosti in se ustalil v 14. stoletju. Gre za
prizor, ko trije mladeniči naletijo na svoje dvojnike v različnih stadijih
razpadanja. Ti dvojniki jim govorijo: »Kar ste sedaj vi, smo bili nekoč
mi, kar smo sedaj mi, boste nekoč vi.« Tudi Beerov diptih nam govori
o istem, o minljivosti slave, človeške moči in lepote. Razlika je le ta,

174