Page 173 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 173
ROBERT INHOF
se problematika namišljenega diptiha ne da rešiti tako enostavno, saj
je potrebno argumente za razvrstitev slikarjeve lastne podobe na levo
stran iskati drugje. Nikolaj Beer je luteran, dobro pozna Sveto pismo
in je v stalnih stikih z Evangeličansko cerkvijo. Kristus, ki ga slika
Beer, je protestantski Kristus – oziroma: slika zahteva protestantsko
razmerje do podobe Kristusa. Že v letih 1978–79, se pravi štiri leta
pred Kristusom, je Beer naslikal precej nekonvenc ionalno Križanje za
evangeličansko kapelo v Andrejcih v Prekmurju. Tudi likovni osnutki
številnih Evangeličanskih koledarjev so Beerovo delo.
Evangeličani glede vprašanja podob niso povsem sledili krščan
skemu humanistu Erazmu Rotterdamskemu, ki je v svojemm delu
Enchiridon militis Christiani zagovarjal nepotrebnost mesa in v skladu
s tem sklepal, da je bil telesni stik s Kristusom brez vsakega pomena,
saj bi drugače bil Juda, ki je poljubil božje ustnice, najsrečnejši človek
(Wirth, 2002:89). V svoji satiri Hvalnica norosti je Erazem Rotter
damski zapisal: »Molili so, toda v duhu in po besedah evangelija:
Bog je duh in kateri ga molijo, ga morajo moliti v duhu in resnici.
Ni pa razvidno, da jim je bilo takrat razodeto, da je treba z isto
molitvijo kakor Kristusa samega moliti tudi podobo, narisano z
ogljem na steno, samo, če ima dva prsta iztegnjena, dolge lase in če
ji sijejo trije žarki izza glave.« (Rotterdamski, 1991:76.) Prav tako je
tudi na različne načine smešil verske rabe podob, ko jih je primerjal
s svetop isemskimi sporočili, ki so Kristusov edini veljavni duhovni
portret (Wirth, 2002:89–90). Luther pa je razločeval dve vrsti podob:
kultne, ki nadomeščajo Boga in jih je zato treba odstraniti, in druge,
proti katerim v splošnem ni imel ničesar. Menil je, da je treba uničiti
le tiste, ki so se mu zdele najbolj neprimerne in zato tudi najbolj
nesprejemljive (npr. tiste, ki kažejo, kako edino Marija preprečuje
uničenje grešnikov), z izjemo takšnih primerov pa je zadoščala
zamenjava funkcije (Menaše 1993b:37).
Težko berljiv napis na Beerovi sliki označuje Kristusa kot »gorič
kega«. Kot izhodišče za svojo sliko je Beer uporabil leseno goričko
razpelo. Problem je rešen na način, ki je bil prvič uporabljen v nemški
romantiki, predvsem pri Casparju Davidu Friedrichu. Tudi pri Fried
richovih Križanih ne gre za dejanske podobe Kristusa, pač gre za
podobe, ki so povzete po lesenih razpelih. Najbolj znana Friedrichova
171
se problematika namišljenega diptiha ne da rešiti tako enostavno, saj
je potrebno argumente za razvrstitev slikarjeve lastne podobe na levo
stran iskati drugje. Nikolaj Beer je luteran, dobro pozna Sveto pismo
in je v stalnih stikih z Evangeličansko cerkvijo. Kristus, ki ga slika
Beer, je protestantski Kristus – oziroma: slika zahteva protestantsko
razmerje do podobe Kristusa. Že v letih 1978–79, se pravi štiri leta
pred Kristusom, je Beer naslikal precej nekonvenc ionalno Križanje za
evangeličansko kapelo v Andrejcih v Prekmurju. Tudi likovni osnutki
številnih Evangeličanskih koledarjev so Beerovo delo.
Evangeličani glede vprašanja podob niso povsem sledili krščan
skemu humanistu Erazmu Rotterdamskemu, ki je v svojemm delu
Enchiridon militis Christiani zagovarjal nepotrebnost mesa in v skladu
s tem sklepal, da je bil telesni stik s Kristusom brez vsakega pomena,
saj bi drugače bil Juda, ki je poljubil božje ustnice, najsrečnejši človek
(Wirth, 2002:89). V svoji satiri Hvalnica norosti je Erazem Rotter
damski zapisal: »Molili so, toda v duhu in po besedah evangelija:
Bog je duh in kateri ga molijo, ga morajo moliti v duhu in resnici.
Ni pa razvidno, da jim je bilo takrat razodeto, da je treba z isto
molitvijo kakor Kristusa samega moliti tudi podobo, narisano z
ogljem na steno, samo, če ima dva prsta iztegnjena, dolge lase in če
ji sijejo trije žarki izza glave.« (Rotterdamski, 1991:76.) Prav tako je
tudi na različne načine smešil verske rabe podob, ko jih je primerjal
s svetop isemskimi sporočili, ki so Kristusov edini veljavni duhovni
portret (Wirth, 2002:89–90). Luther pa je razločeval dve vrsti podob:
kultne, ki nadomeščajo Boga in jih je zato treba odstraniti, in druge,
proti katerim v splošnem ni imel ničesar. Menil je, da je treba uničiti
le tiste, ki so se mu zdele najbolj neprimerne in zato tudi najbolj
nesprejemljive (npr. tiste, ki kažejo, kako edino Marija preprečuje
uničenje grešnikov), z izjemo takšnih primerov pa je zadoščala
zamenjava funkcije (Menaše 1993b:37).
Težko berljiv napis na Beerovi sliki označuje Kristusa kot »gorič
kega«. Kot izhodišče za svojo sliko je Beer uporabil leseno goričko
razpelo. Problem je rešen na način, ki je bil prvič uporabljen v nemški
romantiki, predvsem pri Casparju Davidu Friedrichu. Tudi pri Fried
richovih Križanih ne gre za dejanske podobe Kristusa, pač gre za
podobe, ki so povzete po lesenih razpelih. Najbolj znana Friedrichova
171
