Page 177 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 177
ROBERT INHOF
da je Beer reduciral tri dvojice na eno samo dvojico – lastno podobo
in njenega dvojnika.
Beerova slika Kristus (slika 5) iz leta 2002 pa ni več neposredno
povezana z lastno podobo, ki ima sedaj svojo fiksirano polovico v
glavi razpadajočega trupla. Podoba je sedaj avtonomna, kar navse
zadnje kaže tudi format slike (50 × 37 centimetrov). Beerova podoba
Kristusa hoče izbrisati svoj izvor, ki ga ima še vedno v objektih, ki so
narejeni s človeško roko. Tokrat se Beer glede dramatike nasloni na
Grünewaldovo Križanje (1514/15) s centralnega panela Isenheimskega
oltarja, pri čemer vso dramatiko zgosti v izjemno majhen format slike.
Videti je celo, kot da bi podoba Kristusa bila v slikovno polje nasilno
stlačena. Ozadje slike je črno. Rogovilast križ je zelene barve. Na meji
med romaniko in gotiko so se v nemških deželah začeli pojavljati
monumentalni Triumfalni križi, pri katerih je bil križ pobarvan v
zeleno v smislu lignum vitae – drevesa izvirnega greha in drevesa križa. Ves
poudarek je zgoščen na grotesknem in bledem Kristusovem truplu.
Videti je, kot da Kristus ni pribit na križ, ampak kleči v desnem
kotu slikovnega polja. Iz Kristusovih ran polzi kri. Poud arjeno nelep
Kristus s svojimi ranami prikazuje to, kar je prikazoval okvir na
Friedrichovem Križu v gorah. Telo predstavlja kruh, kri predstavlja
vino. Zopet gre za aluzijo na evangeličansko obhajilo pod obema
podobama.
Da bi razbrali pomen tega Kristusa, se moramo še enkrat vrniti
v 16 stoletje. V letih 1515–1516 Luther kritizira stroške cerkvenih
dekoracij in materialne objekte čaščenja imenuje »sence in simbole
resničnosti« ter »otročje stvari« (Eire, 1989:67). Leta 1525 je Luther
ponovno zaskrbljen glede izdatkov, ki se dajejo za krasitev cerkva,
medtem ko ubogi trpijo pomanjkanje (Eire, 1989:67). V svojem delu
Proti nebeškim prerokom pa pravi, da je treba idole najprej izgnati iz
srca s pomočjo Božje besede, kajti, ko se ne nahajajo več v človeških
srcih, takrat nam tudi ne morejo škodovati, ko jih vidimo z očmi
(Eire, 1989:67–68). Za Luthra je edino ogledalo Božja beseda. Priprav
ljen je bil sprejeti tiste podobe, v katerih je bilo mogoče videti zgodbe
in stvari kot v ogledalu; te imenuje ogledalne podobe. Slike na steni,
ki jih človek gleda, niso prepovedane, kajti, če bi bile, bi bilo prepo
vedano tudi ogledalo (Mikuž, 1997:98).
175
da je Beer reduciral tri dvojice na eno samo dvojico – lastno podobo
in njenega dvojnika.
Beerova slika Kristus (slika 5) iz leta 2002 pa ni več neposredno
povezana z lastno podobo, ki ima sedaj svojo fiksirano polovico v
glavi razpadajočega trupla. Podoba je sedaj avtonomna, kar navse
zadnje kaže tudi format slike (50 × 37 centimetrov). Beerova podoba
Kristusa hoče izbrisati svoj izvor, ki ga ima še vedno v objektih, ki so
narejeni s človeško roko. Tokrat se Beer glede dramatike nasloni na
Grünewaldovo Križanje (1514/15) s centralnega panela Isenheimskega
oltarja, pri čemer vso dramatiko zgosti v izjemno majhen format slike.
Videti je celo, kot da bi podoba Kristusa bila v slikovno polje nasilno
stlačena. Ozadje slike je črno. Rogovilast križ je zelene barve. Na meji
med romaniko in gotiko so se v nemških deželah začeli pojavljati
monumentalni Triumfalni križi, pri katerih je bil križ pobarvan v
zeleno v smislu lignum vitae – drevesa izvirnega greha in drevesa križa. Ves
poudarek je zgoščen na grotesknem in bledem Kristusovem truplu.
Videti je, kot da Kristus ni pribit na križ, ampak kleči v desnem
kotu slikovnega polja. Iz Kristusovih ran polzi kri. Poud arjeno nelep
Kristus s svojimi ranami prikazuje to, kar je prikazoval okvir na
Friedrichovem Križu v gorah. Telo predstavlja kruh, kri predstavlja
vino. Zopet gre za aluzijo na evangeličansko obhajilo pod obema
podobama.
Da bi razbrali pomen tega Kristusa, se moramo še enkrat vrniti
v 16 stoletje. V letih 1515–1516 Luther kritizira stroške cerkvenih
dekoracij in materialne objekte čaščenja imenuje »sence in simbole
resničnosti« ter »otročje stvari« (Eire, 1989:67). Leta 1525 je Luther
ponovno zaskrbljen glede izdatkov, ki se dajejo za krasitev cerkva,
medtem ko ubogi trpijo pomanjkanje (Eire, 1989:67). V svojem delu
Proti nebeškim prerokom pa pravi, da je treba idole najprej izgnati iz
srca s pomočjo Božje besede, kajti, ko se ne nahajajo več v človeških
srcih, takrat nam tudi ne morejo škodovati, ko jih vidimo z očmi
(Eire, 1989:67–68). Za Luthra je edino ogledalo Božja beseda. Priprav
ljen je bil sprejeti tiste podobe, v katerih je bilo mogoče videti zgodbe
in stvari kot v ogledalu; te imenuje ogledalne podobe. Slike na steni,
ki jih človek gleda, niso prepovedane, kajti, če bi bile, bi bilo prepo
vedano tudi ogledalo (Mikuž, 1997:98).
175
