Page 178 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 178
RAZPRAVE, [TUDIJE
Luther je 21. oktobra 1529 v svoji sedmi pridigi o Devteronomiju
obsodil kot »idolatrične« vse tiste podobe, ki jih ljudje častijo, kot da
bi same imele odrešujočo moč. Ne zavrača pa podob ali tako imeno
vanih merckbilder, h katerim se ne moli in v katere nihče ne veruje.
Z besedo merckbilder misli Luther na evangeličanske liste, predvsem
tiste iz Svetega pisma, kakršne je Lucas Cranach starejši ustvaril istega
leta. Take merckbilder so sprejemljive zaradi tega, ker nihče ne verja
me, da lahko pomagajo pri odpuščanju (Koerner, 1996:381). V uvodu
svojega Passionala Luther pod pritiskom Karlstadtovega radikalnega
ikonoklazma sprejema podobe kot mnemotehnično pomoč in sve
tuje kristjanom, naj okrašujejo svoje zasebne prostore (»stuben und
kamern«) s svetopisemskimi prizori, ki so jim dodani svetopisemski
citati. S tem bo »Božje delo vsepovsod pred očmi, izražajoč vero in
strah pred Bogom« (Koerner, 1996:381-382). Slika torej ne daje ne
odpuščanja ne čudežne ozdravitve, prav tako pa tudi ne more varovati
pred uroki in različnimi nesrečami. Podoba ima za Luthra to pred
nost, da je razumljiva otrokom in učenim in da odvrača nekoristne
teološke spekulacije (Wirth, 2002:89).
V evangeličanski (augsburški) veroizpovedi se druga božja zapov ed,
ki omenja prepoved ustvarjanja in čaščenja rezljanih podob, staplja s
prvo zapovedjo – Du solt nit ander Gotter haben – kakor beremo recimo
tudi na oltarju iz leta 1537 (ki je povsem brez podob) v evangeličanski
špitalski cerkvi v Dinkesbuhlu (Koerner, 1996:363). Evangeličani in
za njimi vsi drugi protestanti so obsodbo čaščenja podob – prav tako
kot vsi ikonoklasti v zgodovini krščanstva – utemeljevali predvsem z
drugo Božjo zapovedjo, ki pravi: »Ne delaj si rezane podobe in ničesar,
kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali
v vodah pod zemljo! Ne priklanjaj se jim in jim ne služi, kajti jaz
GOSPOD, Tvoj Bog sem ljubosumen Bog … (2 Mz 20, 1-7). Iz teh
izhodišč lahko razumemo, da tudi naslikana ali izrezljana podoba
Kristusa ni nič drugega kot to, kar dejansko je – samo podoba. Kot
taka sicer lahko služi kot mnemotehnično sredstvo, vendar dejanski
Kristus v njej ni navzoč, tako kakor je na konsubstancialen način
navzoč pri evangeličanskem obhajilu pod obema podobama – podobo
kruha in podobo vina. Hkrati pa se trem osnovnim evangeličanskim
principom – sola scriptura, sola gratia in sola fide – doda še solus Christus
176
Luther je 21. oktobra 1529 v svoji sedmi pridigi o Devteronomiju
obsodil kot »idolatrične« vse tiste podobe, ki jih ljudje častijo, kot da
bi same imele odrešujočo moč. Ne zavrača pa podob ali tako imeno
vanih merckbilder, h katerim se ne moli in v katere nihče ne veruje.
Z besedo merckbilder misli Luther na evangeličanske liste, predvsem
tiste iz Svetega pisma, kakršne je Lucas Cranach starejši ustvaril istega
leta. Take merckbilder so sprejemljive zaradi tega, ker nihče ne verja
me, da lahko pomagajo pri odpuščanju (Koerner, 1996:381). V uvodu
svojega Passionala Luther pod pritiskom Karlstadtovega radikalnega
ikonoklazma sprejema podobe kot mnemotehnično pomoč in sve
tuje kristjanom, naj okrašujejo svoje zasebne prostore (»stuben und
kamern«) s svetopisemskimi prizori, ki so jim dodani svetopisemski
citati. S tem bo »Božje delo vsepovsod pred očmi, izražajoč vero in
strah pred Bogom« (Koerner, 1996:381-382). Slika torej ne daje ne
odpuščanja ne čudežne ozdravitve, prav tako pa tudi ne more varovati
pred uroki in različnimi nesrečami. Podoba ima za Luthra to pred
nost, da je razumljiva otrokom in učenim in da odvrača nekoristne
teološke spekulacije (Wirth, 2002:89).
V evangeličanski (augsburški) veroizpovedi se druga božja zapov ed,
ki omenja prepoved ustvarjanja in čaščenja rezljanih podob, staplja s
prvo zapovedjo – Du solt nit ander Gotter haben – kakor beremo recimo
tudi na oltarju iz leta 1537 (ki je povsem brez podob) v evangeličanski
špitalski cerkvi v Dinkesbuhlu (Koerner, 1996:363). Evangeličani in
za njimi vsi drugi protestanti so obsodbo čaščenja podob – prav tako
kot vsi ikonoklasti v zgodovini krščanstva – utemeljevali predvsem z
drugo Božjo zapovedjo, ki pravi: »Ne delaj si rezane podobe in ničesar,
kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali
v vodah pod zemljo! Ne priklanjaj se jim in jim ne služi, kajti jaz
GOSPOD, Tvoj Bog sem ljubosumen Bog … (2 Mz 20, 1-7). Iz teh
izhodišč lahko razumemo, da tudi naslikana ali izrezljana podoba
Kristusa ni nič drugega kot to, kar dejansko je – samo podoba. Kot
taka sicer lahko služi kot mnemotehnično sredstvo, vendar dejanski
Kristus v njej ni navzoč, tako kakor je na konsubstancialen način
navzoč pri evangeličanskem obhajilu pod obema podobama – podobo
kruha in podobo vina. Hkrati pa se trem osnovnim evangeličanskim
principom – sola scriptura, sola gratia in sola fide – doda še solus Christus
176
