Page 172 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 172
RAZPRAVE, [TUDIJE
Kolikor hočemo obe sliki povezati v namišljeni diptih, je naj
ustreznejša ravno tista razporeditev, ki postavlja slikarjevo lastno
podobo na levo stran. S tem se zanika predstava slikarja kot molivca,
hkrati pa se tudi izniči karakter nabožnega diptiha. Paradoksalno
je, da je edini smiselni način razvrstitve obeh slik tisti, ki krši načelo
sukcesivnosti, saj je bil Kristus naslikan dve leti pred Sivim avto
portretom. V taki – kronološko nepravilni – razporeditvi slik prevzame
slikarjeva lastna podoba značilnost predgovora, ki je postavljen na
začetek znanstvenega dela, čeprav je vedno napisan nazadnje.
Po Menašeju nam Beerov Siv avtoportret govori o »eni osnovnih
stisk vsakega ustvarjalca, hkrati pa predstavlja tudi slavospev
magiji slikarskega čopiča, kajti trenutek, v katerem sta se s svojima
čopičema dotaknila oba umetnika, naslikani in resnični, je trenutek,
v katerem je obema bilo darovano življenje, naslikanemu minljivo
človeško življenje in resničnemu večno življenje umetnine« (Menaše,
1993a:12). Lev Menaše najde temu avtoportretu tudi zanimivo
renesančno vzporednico; ta se nanaša na kreacionistični princip,
ki ga na Beerovi lastni podobi odraža slikarjeva roka s čopičem.
Ta renesančna vzporednica je Michelangelovo Stvarjenje Adama s
stropa Sikstinske kapele. Na Michelangelovem prizoru Bog ustvarja
Adama in mu podari življenje z dotikom, ki izraža isti kreacionistični
princip, kakor ga izraža Beer, ko se upodobi pri ustvarjanju svojega
likovnega dvojnika.
Podoba Kristusa je, prav tako kakor slikarjeva lastna podoba,
izrazito nelepa in tragična. Beerova podoba Kristusa je sorodna
podobam, ki so se začele pojavljati okrog leta 1300 v severnem delu
Zahodne Evrope in so se izživljale v kruto nazornem prikazovanju
muč enja in trpljenja. Beerov Kristus je Bog srda, Deus irae, strašni sod
nik ob času poslednje sodbe. »Levo oko je pretresljivo oko umirajočega
človeka; desno strašno sodnikovo oko.« (Menaše, 1993a:10.) Tako
Beer s svojim koncipiranjem in diferenciranjem obeh Kristusovih očes
ponavlja gesto Kristusovih rok iz Michelangelove Poslednje sodbe, kjer
Kristusova dvignjena desnica vodi izvoljene v nebesa, spuščena levica
pa pogubljene brezpogojno obsoja na pekel.
Slikar je tako na prvi pogled predstavljen pri svojem delu, pri čemer
je to, kar slika, po naključju (ali pa tudi ne) ravno Kristus. Vendar pa
170
Kolikor hočemo obe sliki povezati v namišljeni diptih, je naj
ustreznejša ravno tista razporeditev, ki postavlja slikarjevo lastno
podobo na levo stran. S tem se zanika predstava slikarja kot molivca,
hkrati pa se tudi izniči karakter nabožnega diptiha. Paradoksalno
je, da je edini smiselni način razvrstitve obeh slik tisti, ki krši načelo
sukcesivnosti, saj je bil Kristus naslikan dve leti pred Sivim avto
portretom. V taki – kronološko nepravilni – razporeditvi slik prevzame
slikarjeva lastna podoba značilnost predgovora, ki je postavljen na
začetek znanstvenega dela, čeprav je vedno napisan nazadnje.
Po Menašeju nam Beerov Siv avtoportret govori o »eni osnovnih
stisk vsakega ustvarjalca, hkrati pa predstavlja tudi slavospev
magiji slikarskega čopiča, kajti trenutek, v katerem sta se s svojima
čopičema dotaknila oba umetnika, naslikani in resnični, je trenutek,
v katerem je obema bilo darovano življenje, naslikanemu minljivo
človeško življenje in resničnemu večno življenje umetnine« (Menaše,
1993a:12). Lev Menaše najde temu avtoportretu tudi zanimivo
renesančno vzporednico; ta se nanaša na kreacionistični princip,
ki ga na Beerovi lastni podobi odraža slikarjeva roka s čopičem.
Ta renesančna vzporednica je Michelangelovo Stvarjenje Adama s
stropa Sikstinske kapele. Na Michelangelovem prizoru Bog ustvarja
Adama in mu podari življenje z dotikom, ki izraža isti kreacionistični
princip, kakor ga izraža Beer, ko se upodobi pri ustvarjanju svojega
likovnega dvojnika.
Podoba Kristusa je, prav tako kakor slikarjeva lastna podoba,
izrazito nelepa in tragična. Beerova podoba Kristusa je sorodna
podobam, ki so se začele pojavljati okrog leta 1300 v severnem delu
Zahodne Evrope in so se izživljale v kruto nazornem prikazovanju
muč enja in trpljenja. Beerov Kristus je Bog srda, Deus irae, strašni sod
nik ob času poslednje sodbe. »Levo oko je pretresljivo oko umirajočega
človeka; desno strašno sodnikovo oko.« (Menaše, 1993a:10.) Tako
Beer s svojim koncipiranjem in diferenciranjem obeh Kristusovih očes
ponavlja gesto Kristusovih rok iz Michelangelove Poslednje sodbe, kjer
Kristusova dvignjena desnica vodi izvoljene v nebesa, spuščena levica
pa pogubljene brezpogojno obsoja na pekel.
Slikar je tako na prvi pogled predstavljen pri svojem delu, pri čemer
je to, kar slika, po naključju (ali pa tudi ne) ravno Kristus. Vendar pa
170
