Page 22 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 22
RAZPRAVE, [TUDIJE
Praviloma izhajajo iz verskih izhodišč svoje cerkve in dežele, iz katere
so prišli. Ne naslanjajo se na versko dediščino in kulturo naših krajev,
čeprav so tudi pri nas za njihovo delovanje hvaležne ciljne skupine.
Včasih se zdi njihov pristop duhovno kolonizatorski, saj prinašajo
bolj svojo kulturo, strategijo in metodo kot pa jedro Evangelija: Kristus
je postal človek, poistovetil se je s tistimi, h katerim je prišel in bil
poslan; postal je njihov Odrešenik in Gospod.
Premik v slovenskih protestantskih cerkvah k bogatejšemu du
hovnemu življenju in močnejšemu evangelizacijskemu delovanju
se ne bo zgodil čez noč. Cilj mora biti v evangelijskem duhu jasno
postavljen v duhovni okvir družbe in življenja. Protestantske cerkve
nimajo skupne cerkvene oblasti in se v teoloških poudarkih razli
kujejo, imajo pa skupno močno priznavanje avtoritete Svetega pisma.
Če bodo našle poti v sodelovanje k istemu cilju in skupnemu spre
jemanju vsaj osnovnih načel, bo lahko prišlo do razcveta refor
macijskega življenja (Ecclesia semper reformanda). Bolj bi se morale
zavedati svoje bogate duhovne dediščine, jo ohranjati in postopoma
nadgrajevati.
Prav se je spomniti opažanj Christine Marie Marshall, ki je v
svojem magistrskem delu opozorila na nekaj za naš čas in območje
pomembnih stvari (Marshall, 1977:153-154):
»Ob robu je zanimivo opozoriti, da protestantizem v hrvaških
in slovenskih deželah še danes obstaja. Bržčas bi bilo za te različne
protestantske skupine posebno koristno, če bi se posebej ozrle na
okoliščine in rezultate protestantskega poskusa na Hrvaškem v 16.
stoletju. Obstajajo določene vzporednice – na primer, protestanti so še
vedno striktno manjšinske skupine v vseh delih Jugoslavije. Določene
cerkvene skupine so zasnovali, tako kot v 16. stoletju, južnos lovanski
verniki, ki so se spreobrnili v tujih deželah in se potem vrnili ter širili
svojo vero med svojim ljudstvom. Kakor so poskušali v Urachu, ravno
tako se danes pogosto trudijo izdajati krščansko literaturo, ki so jo
napisali evangelijski pisci iz drugih delov sveta.
Francev, na primer, je kritiziral uraške publikacije in trdil, da
njihov cilj ni bil ’zadovoljevanje potreb hrvaških protestantov, ampak
iskanje novih spreobrnjencev za reformacijo na južnoslovanskem
območju’ (Koliko istine?, str. 2). Morda bi morale danes protestantske
20
Praviloma izhajajo iz verskih izhodišč svoje cerkve in dežele, iz katere
so prišli. Ne naslanjajo se na versko dediščino in kulturo naših krajev,
čeprav so tudi pri nas za njihovo delovanje hvaležne ciljne skupine.
Včasih se zdi njihov pristop duhovno kolonizatorski, saj prinašajo
bolj svojo kulturo, strategijo in metodo kot pa jedro Evangelija: Kristus
je postal človek, poistovetil se je s tistimi, h katerim je prišel in bil
poslan; postal je njihov Odrešenik in Gospod.
Premik v slovenskih protestantskih cerkvah k bogatejšemu du
hovnemu življenju in močnejšemu evangelizacijskemu delovanju
se ne bo zgodil čez noč. Cilj mora biti v evangelijskem duhu jasno
postavljen v duhovni okvir družbe in življenja. Protestantske cerkve
nimajo skupne cerkvene oblasti in se v teoloških poudarkih razli
kujejo, imajo pa skupno močno priznavanje avtoritete Svetega pisma.
Če bodo našle poti v sodelovanje k istemu cilju in skupnemu spre
jemanju vsaj osnovnih načel, bo lahko prišlo do razcveta refor
macijskega življenja (Ecclesia semper reformanda). Bolj bi se morale
zavedati svoje bogate duhovne dediščine, jo ohranjati in postopoma
nadgrajevati.
Prav se je spomniti opažanj Christine Marie Marshall, ki je v
svojem magistrskem delu opozorila na nekaj za naš čas in območje
pomembnih stvari (Marshall, 1977:153-154):
»Ob robu je zanimivo opozoriti, da protestantizem v hrvaških
in slovenskih deželah še danes obstaja. Bržčas bi bilo za te različne
protestantske skupine posebno koristno, če bi se posebej ozrle na
okoliščine in rezultate protestantskega poskusa na Hrvaškem v 16.
stoletju. Obstajajo določene vzporednice – na primer, protestanti so še
vedno striktno manjšinske skupine v vseh delih Jugoslavije. Določene
cerkvene skupine so zasnovali, tako kot v 16. stoletju, južnos lovanski
verniki, ki so se spreobrnili v tujih deželah in se potem vrnili ter širili
svojo vero med svojim ljudstvom. Kakor so poskušali v Urachu, ravno
tako se danes pogosto trudijo izdajati krščansko literaturo, ki so jo
napisali evangelijski pisci iz drugih delov sveta.
Francev, na primer, je kritiziral uraške publikacije in trdil, da
njihov cilj ni bil ’zadovoljevanje potreb hrvaških protestantov, ampak
iskanje novih spreobrnjencev za reformacijo na južnoslovanskem
območju’ (Koliko istine?, str. 2). Morda bi morale danes protestantske
20
