Page 19 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 19
MIHAEL KUZMI^
Z vprašanjem identitete cerkva iz anabaptistične tradicije se
je ukvarjal hrvaški binkoštni teolog Daniel Berković (Berković,
2002:84–109) z geslom »Kvalitetno učvrstiti, slabo prečistiti!« Prizna
va zapletenost položaja manjših protestantskih cerkva na območju
bivše države Jugoslavije, kjer je verska identiteta prepogosto in preveč
poistovetena z etnično, narodno. Vsak posameznik pripada svoji
družini, narodu in cerkvi. Cerkev je poklicana, da postane in ostane
nadnarodna, se pravi skupnost ali kolektiv brez upoštevanja social
nih, narodnostnih, rasnih in drugih razlik. Ravno evangelijske cerkve
doživljajo v družbi ponekod svojo negativno identifikacijo, ko dajejo
prednost verski in ne narodni, etnični opredelitvi. V protestantizmu
je močno poudarjen individualizem; bolj je poudarjena osebna vera
kot vera Cerkve. Poudarjeno je osebno spreobrnjenje (metanoja), kar
bi lahko rahljalo kolektivno zavest ali identiteto.
Preverjanje in soočanje s svojo versko evangelijsko identiteto je
nujno potrebno, »če želi evangelijsko krščanstvo potrditi svojo kredi
bilnost, učvrstiti svojo integriteto in izpolniti svoje poslanstvo, naj bo
’sol in luč’ svetu« (Berković, 2002:99).
Pri obravnavanju identitete evangelijskih cerkva Berković opozarja
na evropski zgodovinski in terminološki vpliv. Močno pietistično
gibanje, ki se je v protestantski Evropi zelo razmahnilo v 17. in 18.
stoletju, se je usmerjalo z geslom: »Za vsako ceno biti drugačen!«
Svojo drugačnost so uresničevali z oddvajanjem od vseh, ki so bili
drugačni glede verovanja, verske cerkvene prakse ali življenjskih
navad. Evropski pietizem je močno vplival in do neke mere še vpliva
na ekskluzivistično držo dela vernikov v binkoštnih in baptističnih
cerkvah.
Pojem evangelijski kristjani sta začela v Angliji uporabljati v
sredini 18. stoletja brata John in Charles Wesley, začetnika Meto
distične cerkve, za skupine, krožke kristjanov, ki so se zbirali k pre
učevanju Svetega pisma. Pridevnik »evangelijski« se je začel sčasoma
uporabljati kot ozek identifikacijski znak za manjše protestantske
cerkve, imenovane tudi »svobodne cerkve«. V sociološko-politološ kem
smislu pa se uporablja za vse male verske skupnosti.
Med glavne značilnosti identitete evangelijskih cerkva Berkovič
uvršča »kristocentričnost, naslanjanje na Sveto pismo kot najvišjo
17
Z vprašanjem identitete cerkva iz anabaptistične tradicije se
je ukvarjal hrvaški binkoštni teolog Daniel Berković (Berković,
2002:84–109) z geslom »Kvalitetno učvrstiti, slabo prečistiti!« Prizna
va zapletenost položaja manjših protestantskih cerkva na območju
bivše države Jugoslavije, kjer je verska identiteta prepogosto in preveč
poistovetena z etnično, narodno. Vsak posameznik pripada svoji
družini, narodu in cerkvi. Cerkev je poklicana, da postane in ostane
nadnarodna, se pravi skupnost ali kolektiv brez upoštevanja social
nih, narodnostnih, rasnih in drugih razlik. Ravno evangelijske cerkve
doživljajo v družbi ponekod svojo negativno identifikacijo, ko dajejo
prednost verski in ne narodni, etnični opredelitvi. V protestantizmu
je močno poudarjen individualizem; bolj je poudarjena osebna vera
kot vera Cerkve. Poudarjeno je osebno spreobrnjenje (metanoja), kar
bi lahko rahljalo kolektivno zavest ali identiteto.
Preverjanje in soočanje s svojo versko evangelijsko identiteto je
nujno potrebno, »če želi evangelijsko krščanstvo potrditi svojo kredi
bilnost, učvrstiti svojo integriteto in izpolniti svoje poslanstvo, naj bo
’sol in luč’ svetu« (Berković, 2002:99).
Pri obravnavanju identitete evangelijskih cerkva Berković opozarja
na evropski zgodovinski in terminološki vpliv. Močno pietistično
gibanje, ki se je v protestantski Evropi zelo razmahnilo v 17. in 18.
stoletju, se je usmerjalo z geslom: »Za vsako ceno biti drugačen!«
Svojo drugačnost so uresničevali z oddvajanjem od vseh, ki so bili
drugačni glede verovanja, verske cerkvene prakse ali življenjskih
navad. Evropski pietizem je močno vplival in do neke mere še vpliva
na ekskluzivistično držo dela vernikov v binkoštnih in baptističnih
cerkvah.
Pojem evangelijski kristjani sta začela v Angliji uporabljati v
sredini 18. stoletja brata John in Charles Wesley, začetnika Meto
distične cerkve, za skupine, krožke kristjanov, ki so se zbirali k pre
učevanju Svetega pisma. Pridevnik »evangelijski« se je začel sčasoma
uporabljati kot ozek identifikacijski znak za manjše protestantske
cerkve, imenovane tudi »svobodne cerkve«. V sociološko-politološ kem
smislu pa se uporablja za vse male verske skupnosti.
Med glavne značilnosti identitete evangelijskih cerkva Berkovič
uvršča »kristocentričnost, naslanjanje na Sveto pismo kot najvišjo
17
