Page 225 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 225
PAOLO JUGOVAC
province in pokrajine okužene in sprijene.« Izjavil je celo, da »… če
bodo ti nekaznovani, potem je konec s celo Istro«. Spomnimo se še
enkrat, da je bil Vergerij, ko to piše, s papeževe strani poslan ravno z
namenom, da bi se spopadel s to situacijo, in svojo nalogo opravlja
izredno marljivo, tako da celo spominja na apostola Pavla pred
spreobrnjenjem. In ravno tako kot apostol Pavel, si v tistem trenutku
Vergerij ni mogel niti predstavljati, da bo Gospod nekaj let kasneje
poklical ravno njega, da nadaljuje to delo.
Istega leta, ko je Vergerij pisal papežu te goreče besede, je Girolamo
Aleandro, nuncij v Benetkah (in torej Vergerijev »kolega«) vse skupaj
le še podkrepil, ko je ves vznemirjen obveščal kurijo, da je v Piranu
večina tamkajšnjih prebivalcev luterancev, da je »mesto že vrsto let
okuženo s herezijo« in da novi nauk še najbolj sprejemajo krajevni
dostojanstveniki.
Dejstvo, da je bil Trst zibelka reformacije v naših deželah, je
podkrepljeno še z enim preverjenim podatkom: tržaškega škofa
Pietra Bonoma so njegovi nasprotniki pogosto definirali kot človeka,
ki je bil preblizu evangelijski doktrini. Prelat, postavljen na Julijski
sedež leta 1502, je bil vplivna in od vseh spoštovana osebnost, in
ta njegova moralna celovitost (še posebej v primerjavi z moralno
majhn ostjo mnogih klerikov tistega obdobja) dolga leta ni dovolila,
da bi se sprožil kakršenkoli uradni inkvizicijski postopek. Tako so
ostajale zgolj obtožbe njegovih političnih nasprotnikov (položaj,
kot je škofovski, je mnogim vzbujal tek …) in še kakšen bolj ali
manj utemeljen sum. Dejansko so bile Bonomove simpatije do
evangelijskega nauka prepoznavne iz načina vodenja njegovega
lastnega pastorata; okrog tržaškega sedeža so krožila številna imena
s slovesom krivoverstva, in pogosto so pridigarji, ki so hodili prek
Trsta, razvnemali množice s pridigami, ki jih ne bi mogli definirati
ravno »katoliško pravoverne«. Vemo, da je vsaj tukaj lahko Bonomo
krmaril s precejšnjo lahkoto: formalno teh potujočih pridigarjev ni
izbiral neposredno sam, temveč so mu jih predlagali rektorji mesta,
ki so bili v določenih letih večinoma evangeliki; torej je bila civilna
oblast tista, ki je škofu predložila imena, v pristojnosti Bonoma pa
je bila njihova formalna potrditev ter nadzor nad njihovim delom.
Očitno ne prestrog nadzor, če je njegovim nasprotnikom ponujal
223
province in pokrajine okužene in sprijene.« Izjavil je celo, da »… če
bodo ti nekaznovani, potem je konec s celo Istro«. Spomnimo se še
enkrat, da je bil Vergerij, ko to piše, s papeževe strani poslan ravno z
namenom, da bi se spopadel s to situacijo, in svojo nalogo opravlja
izredno marljivo, tako da celo spominja na apostola Pavla pred
spreobrnjenjem. In ravno tako kot apostol Pavel, si v tistem trenutku
Vergerij ni mogel niti predstavljati, da bo Gospod nekaj let kasneje
poklical ravno njega, da nadaljuje to delo.
Istega leta, ko je Vergerij pisal papežu te goreče besede, je Girolamo
Aleandro, nuncij v Benetkah (in torej Vergerijev »kolega«) vse skupaj
le še podkrepil, ko je ves vznemirjen obveščal kurijo, da je v Piranu
večina tamkajšnjih prebivalcev luterancev, da je »mesto že vrsto let
okuženo s herezijo« in da novi nauk še najbolj sprejemajo krajevni
dostojanstveniki.
Dejstvo, da je bil Trst zibelka reformacije v naših deželah, je
podkrepljeno še z enim preverjenim podatkom: tržaškega škofa
Pietra Bonoma so njegovi nasprotniki pogosto definirali kot človeka,
ki je bil preblizu evangelijski doktrini. Prelat, postavljen na Julijski
sedež leta 1502, je bil vplivna in od vseh spoštovana osebnost, in
ta njegova moralna celovitost (še posebej v primerjavi z moralno
majhn ostjo mnogih klerikov tistega obdobja) dolga leta ni dovolila,
da bi se sprožil kakršenkoli uradni inkvizicijski postopek. Tako so
ostajale zgolj obtožbe njegovih političnih nasprotnikov (položaj,
kot je škofovski, je mnogim vzbujal tek …) in še kakšen bolj ali
manj utemeljen sum. Dejansko so bile Bonomove simpatije do
evangelijskega nauka prepoznavne iz načina vodenja njegovega
lastnega pastorata; okrog tržaškega sedeža so krožila številna imena
s slovesom krivoverstva, in pogosto so pridigarji, ki so hodili prek
Trsta, razvnemali množice s pridigami, ki jih ne bi mogli definirati
ravno »katoliško pravoverne«. Vemo, da je vsaj tukaj lahko Bonomo
krmaril s precejšnjo lahkoto: formalno teh potujočih pridigarjev ni
izbiral neposredno sam, temveč so mu jih predlagali rektorji mesta,
ki so bili v določenih letih večinoma evangeliki; torej je bila civilna
oblast tista, ki je škofu predložila imena, v pristojnosti Bonoma pa
je bila njihova formalna potrditev ter nadzor nad njihovim delom.
Očitno ne prestrog nadzor, če je njegovim nasprotnikom ponujal
223
