Page 228 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 228
RAZGLEDI, VPOGLEDI
Giovanni Battista Vergerij, brat koprskega škofa Petra Pavla Ver
gerija, je prejel škofovsko katedro v Puli leta 1532, ko je na Kranjskem
reformacija že naredila prve korake in ko so tudi Istro zajeli prvi
protestantski sunki. Prvi znaki reformacije v puljski škofiji segajo
v leto 1593, pripisati pa jih gre samemu škofu, ki si je od prevzema
položaja prizadeval za večjo transparentnost, moralnost in svobodo
škofije, pa tudi za osebno podporo protestantske teze.
Vso zadevo je vodil – po čisto luteranskem ključu – Baldo Lupe
tina, redovnik iz Labina, skupaj s svojim nečakom Flacijem Illiricom.
Rodil se je leta 1492 ali leta 1493 in kot odraščajoči mladenič vstopil
v samostan, dosegel je položaj učitelja teologije in naziv deželnega
glavarja, posluževal se je svojega položaja in propagiral svojo vero
tako v Labinu kot na Cresu, pridigal v italijanščini in hrvaščini ter
nasprotoval verovanju in zgrešenim dogmam katoliške cerkve. Ravno
zaradi tega njegovega zanosa ga je leta 1541 ovadil neki Jacopo
Carzula, ki ga je obtožil, da je med štiridesetdnevnim postom v
katedrali na Cresu pridigal o predestinaciji, proti odpustkom, kato
liškim tradicijam in molitvam za umrle, proti vicam itn., »tako da
je postavil to zemljo na glavo in prav malo je manjkalo, da bi vsi
postali heretiki«. Proces je potekal v Benetkah in kljub Luthrovemu
prizadevanju ter volilnemu knezu Saške se je končal z obsodbo na
denarno kazen in dosmrtno ječo. Seveda se Lupetina ni vdal, temveč
je nadaljeval evangelizacijo svojih tovarišev v ječi ter celo natisnil svoje
spise, ki so prispeli v Istro preko Mihaela Katoliškega Labinskega,
uslužbenca v neki beneški tiskarni.
To ga je leta 1547 pripeljalo do novega procesa, ki se je končal s
smrtno obsodbo; dož je sodbo najprej spremenil v dosmrtno ječo, v
nadaljevanju postopka, leta 1556 , pa je bila smrtna kazen izvršena.
Balda Lupetina so, tako kot mnoge njegove tovariše, utopili v beneški
laguni. Njegov nečak Matija Vlačić Ilirik si je medtem poiskal zato
čišče v Nemčiji.
Leta 1548 pa je v Puli umiral Giovanni Battista Vergerij in se tako
izognil katoliški ofenzivi, ki je naslednje leto pognala v izgnanstvo
njegovega brata Petra Pavla in ki je v puljski škofiji doletela najbolj
izpostavljene privržence reformacije: duhovnika Micheleja Paren
zanija, duhovnika Marina Marinija, duhovnika Giovannija Poteta,
226
Giovanni Battista Vergerij, brat koprskega škofa Petra Pavla Ver
gerija, je prejel škofovsko katedro v Puli leta 1532, ko je na Kranjskem
reformacija že naredila prve korake in ko so tudi Istro zajeli prvi
protestantski sunki. Prvi znaki reformacije v puljski škofiji segajo
v leto 1593, pripisati pa jih gre samemu škofu, ki si je od prevzema
položaja prizadeval za večjo transparentnost, moralnost in svobodo
škofije, pa tudi za osebno podporo protestantske teze.
Vso zadevo je vodil – po čisto luteranskem ključu – Baldo Lupe
tina, redovnik iz Labina, skupaj s svojim nečakom Flacijem Illiricom.
Rodil se je leta 1492 ali leta 1493 in kot odraščajoči mladenič vstopil
v samostan, dosegel je položaj učitelja teologije in naziv deželnega
glavarja, posluževal se je svojega položaja in propagiral svojo vero
tako v Labinu kot na Cresu, pridigal v italijanščini in hrvaščini ter
nasprotoval verovanju in zgrešenim dogmam katoliške cerkve. Ravno
zaradi tega njegovega zanosa ga je leta 1541 ovadil neki Jacopo
Carzula, ki ga je obtožil, da je med štiridesetdnevnim postom v
katedrali na Cresu pridigal o predestinaciji, proti odpustkom, kato
liškim tradicijam in molitvam za umrle, proti vicam itn., »tako da
je postavil to zemljo na glavo in prav malo je manjkalo, da bi vsi
postali heretiki«. Proces je potekal v Benetkah in kljub Luthrovemu
prizadevanju ter volilnemu knezu Saške se je končal z obsodbo na
denarno kazen in dosmrtno ječo. Seveda se Lupetina ni vdal, temveč
je nadaljeval evangelizacijo svojih tovarišev v ječi ter celo natisnil svoje
spise, ki so prispeli v Istro preko Mihaela Katoliškega Labinskega,
uslužbenca v neki beneški tiskarni.
To ga je leta 1547 pripeljalo do novega procesa, ki se je končal s
smrtno obsodbo; dož je sodbo najprej spremenil v dosmrtno ječo, v
nadaljevanju postopka, leta 1556 , pa je bila smrtna kazen izvršena.
Balda Lupetina so, tako kot mnoge njegove tovariše, utopili v beneški
laguni. Njegov nečak Matija Vlačić Ilirik si je medtem poiskal zato
čišče v Nemčiji.
Leta 1548 pa je v Puli umiral Giovanni Battista Vergerij in se tako
izognil katoliški ofenzivi, ki je naslednje leto pognala v izgnanstvo
njegovega brata Petra Pavla in ki je v puljski škofiji doletela najbolj
izpostavljene privržence reformacije: duhovnika Micheleja Paren
zanija, duhovnika Marina Marinija, duhovnika Giovannija Poteta,
226
