Page 222 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 222
RAZGLEDI, VPOGLEDI
skemu nauku. Zelo lahko je razumeti revolucionarno moč te no
vosti: vabiti k osebnemu branju Božje besede, da bi jo razumeli po
Božjem razsvetljenju, ki ni bilo več v izključni domeni duhovščine;
opogumiti vernike k osebnemu odnosu z Bogom, brez posrednikov
in brez formalnih okraskov. Oboje je našlo plodna tla v tedanjem
klerikalnem okolju, ki je veljalo za pokvarjeno in ljudstvu že dolgo
ni niti vlivalo zaupanja niti ni dajalo odgovorov na vse bolj žive
duhovne potrebe.
Tak nauk, ki ga pač v skladu s pogledom na religiozno zgodovino,
v kateri je bilo vselej v središču krščanstvo, v dokumentih tistega časa
ter v zgodovinskih tekstih imenujejo »hereza«, je v naše kraje prispel
v začetku 16. stoletja, in sicer iz dveh med seboj zelo različnih okolij.
Po eni strani so se ustrezno reformirani nauki širili v deželi s pomočjo
trgovcev prek običajnih trgovskih poti, ki so povezovale germansko
področje s Trstom. To je bila pot, ki je na naše področje prinesla
sveta besedila, nauke, versko gradivo, ki ga drugače zaradi sovraštva
rimskokatoliške duhovščine do »luteranske sekte« ni bilo najti.
Na drugi strani pa se je pojavila vrsta krajevnih žarišč brez nepo
srednih stikov z germansko stvarnostjo, temveč enostavno prek
učenja Božje besede: gre za tako imenovano anabaptistično gibanje,
o katerem bomo govorili ob drugih priložnostih.
Čeprav sta na doktrinalni ravni obe gibanji merili k istemu rezul
tatu – pridigati odrešitev po »milosti« in na splošno Evangelij, ki so
mu bili odvzeti tradicionalni elementi, dodani v teku stoletij Rimske
cerkve (od tod običajno poimenovanje »evangeliki«) – obstaja že v
predlagani terminologiji osnovna razlika, vsaj s teoretičnega stališča:
če se luteranci in kalvinisti definirajo kot »reformirani«, torej se držijo
tradicije, ki so jo dodobra oklestili vseh elementov, ki ne izhajajo
naravnost iz Evangelija, anabaptisti nameravajo ponovno začeti pri
temeljih in znova zgraditi stvarnost življenja, ki temelji na Evangeliju.
Ni naključje, da je za anabaptiste, predhodnike baptističn ega in
binkoštnega gibanja, spreobrnitev temelj njihovega nauka: za vernika
velja le tisti, ki kot odrasel prizna svojo grešnost in se odloči, da jo
bo zapustil, ter tako sprejme Jezusa Kristusa za svojega osebnega
Odrešenika. »Novo rojstvo«, ki temu sledi, se javno potrdi z dejanjem
krsta, ki označuje vstop vernika v Cerkev oziroma v Kristusovo telo.
220
skemu nauku. Zelo lahko je razumeti revolucionarno moč te no
vosti: vabiti k osebnemu branju Božje besede, da bi jo razumeli po
Božjem razsvetljenju, ki ni bilo več v izključni domeni duhovščine;
opogumiti vernike k osebnemu odnosu z Bogom, brez posrednikov
in brez formalnih okraskov. Oboje je našlo plodna tla v tedanjem
klerikalnem okolju, ki je veljalo za pokvarjeno in ljudstvu že dolgo
ni niti vlivalo zaupanja niti ni dajalo odgovorov na vse bolj žive
duhovne potrebe.
Tak nauk, ki ga pač v skladu s pogledom na religiozno zgodovino,
v kateri je bilo vselej v središču krščanstvo, v dokumentih tistega časa
ter v zgodovinskih tekstih imenujejo »hereza«, je v naše kraje prispel
v začetku 16. stoletja, in sicer iz dveh med seboj zelo različnih okolij.
Po eni strani so se ustrezno reformirani nauki širili v deželi s pomočjo
trgovcev prek običajnih trgovskih poti, ki so povezovale germansko
področje s Trstom. To je bila pot, ki je na naše področje prinesla
sveta besedila, nauke, versko gradivo, ki ga drugače zaradi sovraštva
rimskokatoliške duhovščine do »luteranske sekte« ni bilo najti.
Na drugi strani pa se je pojavila vrsta krajevnih žarišč brez nepo
srednih stikov z germansko stvarnostjo, temveč enostavno prek
učenja Božje besede: gre za tako imenovano anabaptistično gibanje,
o katerem bomo govorili ob drugih priložnostih.
Čeprav sta na doktrinalni ravni obe gibanji merili k istemu rezul
tatu – pridigati odrešitev po »milosti« in na splošno Evangelij, ki so
mu bili odvzeti tradicionalni elementi, dodani v teku stoletij Rimske
cerkve (od tod običajno poimenovanje »evangeliki«) – obstaja že v
predlagani terminologiji osnovna razlika, vsaj s teoretičnega stališča:
če se luteranci in kalvinisti definirajo kot »reformirani«, torej se držijo
tradicije, ki so jo dodobra oklestili vseh elementov, ki ne izhajajo
naravnost iz Evangelija, anabaptisti nameravajo ponovno začeti pri
temeljih in znova zgraditi stvarnost življenja, ki temelji na Evangeliju.
Ni naključje, da je za anabaptiste, predhodnike baptističn ega in
binkoštnega gibanja, spreobrnitev temelj njihovega nauka: za vernika
velja le tisti, ki kot odrasel prizna svojo grešnost in se odloči, da jo
bo zapustil, ter tako sprejme Jezusa Kristusa za svojega osebnega
Odrešenika. »Novo rojstvo«, ki temu sledi, se javno potrdi z dejanjem
krsta, ki označuje vstop vernika v Cerkev oziroma v Kristusovo telo.
220
