Page 226 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 226
RAZGLEDI, VPOGLEDI
možnost, da so dvomili o njegovi katoliškosti. Monsignor Pio
Paschini s tem v zvezi citira nekaj zanimivih (in v določenih delih
nenavadnih) primerov pridigarjev, ki so prispeli v Trst. Okoli leta
1540 je Bonomo sprejel v mesto nekega brata Camilla, »fanatičnega
predikanta, ki mu je vselej sledila skupina krivovernih srečnežev« (ali
to, upoštevaje pristranskost monsig norja Paschinija po dolžnosti,
ne spominja zelo na današnje pridiganje v svobodnih evangelijskih
cerkvah?). Leta 1543 se Bonomo ni posebno zgražal nad pridigami
nekega brata Serafina, ki je odkrito govoril proti Marijinem kultu,
vicam, odpustkih, spovedi: ko je prišlo med menihovimi učenci ter
privrženci katoliškega nauka do pretepa, je moral Serafino zapustiti
mesto.
Na predlog rektorjev ga je zamenjal Ivan iz Kotorja, ki pa se je
tako hitro izkazal za skrajneža, da mu ni bilo moči dovoliti javnega
pridiganja. Vse kaj drugega pa je bilo v privatnem življenju: menih
je bil sprejet v škofovo hišo, kjer je z verniki razpravljal o Janezovem
evangeliju, o Pavlovih pismih ter heretičnosti maše.
Reformacija je torej v Trstu napredovala in imamo zelo natančne
novice o sodnikih, duhovnikih, učiteljih in članih mestnega sveta, ki
so delovali v evangelijskem smislu (kot leta 1528, ko so se nekateri
izmed slednjih spopadli s klerom); znano je celo, da je bila leta 1547
večina članov Mestnega sveta ter mestnih dostojanstvenikov pod
vplivom evangeljskih kristjanov ali njihovih simpatizerjev.
Sedaj so se Vergerijeve napovedi uresničile: evangelijska vera je bila
razširjena vsepovsod, tako v visokih krogih kot med ljudstvom, tako v
mestih kot na deželi. Temu v prid govori tudi pričevanje iz leta 1549,
ko je pred inkvizicijo Ambrogio Vernici iz Milana izjavil, da so v Puli
in Dinjanu skoraj vsi prebivalci »luteranci«, in pripovedoval, da so celo
otroci, kmetje in pastirji med seboj razpravljali o verskih vprašanjih!
Nekaj let reformacije je med ljudstvom obrodilo večje rezultate kot
stoletja verouka in maš …
Taka situacija je vsekakor začela neposredno zanimati papeža, ki
je leta 1548 imenoval Annibala Grisonia za »apostolskega komisarja«
ali papeškega odposlanca za odpravo »krivoverstva«. Devet let pred
tem je bila podobna naloga zaupana oglejskemu patriarhu Marinu
Grimmaniju, ki mu je sam papež Pavel III. odobril pravico, da ukrepa
224
možnost, da so dvomili o njegovi katoliškosti. Monsignor Pio
Paschini s tem v zvezi citira nekaj zanimivih (in v določenih delih
nenavadnih) primerov pridigarjev, ki so prispeli v Trst. Okoli leta
1540 je Bonomo sprejel v mesto nekega brata Camilla, »fanatičnega
predikanta, ki mu je vselej sledila skupina krivovernih srečnežev« (ali
to, upoštevaje pristranskost monsig norja Paschinija po dolžnosti,
ne spominja zelo na današnje pridiganje v svobodnih evangelijskih
cerkvah?). Leta 1543 se Bonomo ni posebno zgražal nad pridigami
nekega brata Serafina, ki je odkrito govoril proti Marijinem kultu,
vicam, odpustkih, spovedi: ko je prišlo med menihovimi učenci ter
privrženci katoliškega nauka do pretepa, je moral Serafino zapustiti
mesto.
Na predlog rektorjev ga je zamenjal Ivan iz Kotorja, ki pa se je
tako hitro izkazal za skrajneža, da mu ni bilo moči dovoliti javnega
pridiganja. Vse kaj drugega pa je bilo v privatnem življenju: menih
je bil sprejet v škofovo hišo, kjer je z verniki razpravljal o Janezovem
evangeliju, o Pavlovih pismih ter heretičnosti maše.
Reformacija je torej v Trstu napredovala in imamo zelo natančne
novice o sodnikih, duhovnikih, učiteljih in članih mestnega sveta, ki
so delovali v evangelijskem smislu (kot leta 1528, ko so se nekateri
izmed slednjih spopadli s klerom); znano je celo, da je bila leta 1547
večina članov Mestnega sveta ter mestnih dostojanstvenikov pod
vplivom evangeljskih kristjanov ali njihovih simpatizerjev.
Sedaj so se Vergerijeve napovedi uresničile: evangelijska vera je bila
razširjena vsepovsod, tako v visokih krogih kot med ljudstvom, tako v
mestih kot na deželi. Temu v prid govori tudi pričevanje iz leta 1549,
ko je pred inkvizicijo Ambrogio Vernici iz Milana izjavil, da so v Puli
in Dinjanu skoraj vsi prebivalci »luteranci«, in pripovedoval, da so celo
otroci, kmetje in pastirji med seboj razpravljali o verskih vprašanjih!
Nekaj let reformacije je med ljudstvom obrodilo večje rezultate kot
stoletja verouka in maš …
Taka situacija je vsekakor začela neposredno zanimati papeža, ki
je leta 1548 imenoval Annibala Grisonia za »apostolskega komisarja«
ali papeškega odposlanca za odpravo »krivoverstva«. Devet let pred
tem je bila podobna naloga zaupana oglejskemu patriarhu Marinu
Grimmaniju, ki mu je sam papež Pavel III. odobril pravico, da ukrepa
224
