Page 227 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 227
PAOLO JUGOVAC
proti krivovercem v svoji škofiji, pri čemer si je pomagal tudi s
civilnimi oblastmi; pri tem »čiščenju« se patriarh ni smel ukloniti niti
plemstvu niti dostojanstvenikom niti oblastem.
Grisonio, ki ga je ravno tako podpirala posvetna veja beneške vlade,
je vodil preiskave v Piranu, kjer je zaslišal na stotine prič, medtem
ko se je v Benetkah pripravljal postopek, ki je kmalu nato pripeljal
pred cenzuro Petra Pavla Vergerija. Ta je, ko je zbežal v Švico, s seboj
odpeljal tudi piranskega zdravnika Giovannija Battista Goina, ki je
veljal za enega najboljših istrskih literatov tistega časa in je po prvi
obravnavi tudi sam ušel mrežam inkvizicije.
Mnogim se je posrečilo odseliti se v druge, bolj tolerantne dežele,
nekateri pa so, da bi rešili lastno življenje, pričeli izvajati nikode
mizem (oziroma živeti lastno vero, vendar je ne razkazovati). Drugim
se ni posrečilo niti se izmakniti procesom niti ohraniti trdnost v veri,
vendar tu ni prostor, kjer bi namigovali na primere odpovedovanja
veri, ki so jo bili nekateri reformatorji – bolj iz strahu kot iz pre
pričanja – prisiljeni izpovedovati pred inkvizicijo, da bi si s tem rešili
življenje, pred sodniki, ki so jih bili pripravljeni podvreči kakršnemu
koli mučenju in se zateči k tudi najbolj nizkotnim sredstvom, da bi
jih le odvrnili od njihove vere.
Okoli leta 1560 se je pričela katoliška protiofenziva: novemu
koprskemu škofu Tommasu Stelli je v svoji škofiji uspelo izkoreniniti
pojav luteranstva; v Trstu pa se je »nevarnost« še dolgo nadaljevala,
kajti po Bonomovi smrti leta 1546 zaradi politične taktike in usod
nosti mestu ni uspelo dobiti stalnega škofa vsaj do leta 1575.
REFORMACIJA V OBMORSKI ISTRI
V obmorski Istri se je položaj protestantskega gibanja občutno
razlikoval od župnije do župnije: če v Novigradu in Poreču ni bilo
kakšnih posebnih znakov nemira, so v Piranu, Kopru, na Cresu in
Mutvoranu cvetele anabaptistične skupine, puljska škofija pa je bila
glede reformacije ravno tako aktivna kot tista v Kopru in Trstu. In ni
naključje, da so imela vsa tri mesta za škofe ljudi, ki so bili »zavezniki«
luteranskih idej.
225
proti krivovercem v svoji škofiji, pri čemer si je pomagal tudi s
civilnimi oblastmi; pri tem »čiščenju« se patriarh ni smel ukloniti niti
plemstvu niti dostojanstvenikom niti oblastem.
Grisonio, ki ga je ravno tako podpirala posvetna veja beneške vlade,
je vodil preiskave v Piranu, kjer je zaslišal na stotine prič, medtem
ko se je v Benetkah pripravljal postopek, ki je kmalu nato pripeljal
pred cenzuro Petra Pavla Vergerija. Ta je, ko je zbežal v Švico, s seboj
odpeljal tudi piranskega zdravnika Giovannija Battista Goina, ki je
veljal za enega najboljših istrskih literatov tistega časa in je po prvi
obravnavi tudi sam ušel mrežam inkvizicije.
Mnogim se je posrečilo odseliti se v druge, bolj tolerantne dežele,
nekateri pa so, da bi rešili lastno življenje, pričeli izvajati nikode
mizem (oziroma živeti lastno vero, vendar je ne razkazovati). Drugim
se ni posrečilo niti se izmakniti procesom niti ohraniti trdnost v veri,
vendar tu ni prostor, kjer bi namigovali na primere odpovedovanja
veri, ki so jo bili nekateri reformatorji – bolj iz strahu kot iz pre
pričanja – prisiljeni izpovedovati pred inkvizicijo, da bi si s tem rešili
življenje, pred sodniki, ki so jih bili pripravljeni podvreči kakršnemu
koli mučenju in se zateči k tudi najbolj nizkotnim sredstvom, da bi
jih le odvrnili od njihove vere.
Okoli leta 1560 se je pričela katoliška protiofenziva: novemu
koprskemu škofu Tommasu Stelli je v svoji škofiji uspelo izkoreniniti
pojav luteranstva; v Trstu pa se je »nevarnost« še dolgo nadaljevala,
kajti po Bonomovi smrti leta 1546 zaradi politične taktike in usod
nosti mestu ni uspelo dobiti stalnega škofa vsaj do leta 1575.
REFORMACIJA V OBMORSKI ISTRI
V obmorski Istri se je položaj protestantskega gibanja občutno
razlikoval od župnije do župnije: če v Novigradu in Poreču ni bilo
kakšnih posebnih znakov nemira, so v Piranu, Kopru, na Cresu in
Mutvoranu cvetele anabaptistične skupine, puljska škofija pa je bila
glede reformacije ravno tako aktivna kot tista v Kopru in Trstu. In ni
naključje, da so imela vsa tri mesta za škofe ljudi, ki so bili »zavezniki«
luteranskih idej.
225
