Page 221 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 221
Paolo Jugovac
REFORMACIJA V ISTRI
V PRVI POLOVICI 16. STOLETJA
»… in resnica vas bo osvobodila«
(Janezov evangelij 8:2)
Z doktrinarnega stališča je bilo ravno 16. stoletje bolj kot katero
drugo obdobje pretreslo krščanski svet. Krščanstvo je imelo že od
začetka opraviti z doktrinarnimi odkloni, krivoverstvom, pristran
skimi tolmačenji in s tem povezanimi razkoli: že apostol Pavel je
moral strogo grajati nekatere cerkvene občine (kot na primer vidimo
v pismu Galačanom) zaradi njihove lahkomiselnosti in lahkotnosti,
s katero so se oddaljevale od čistega Evangelija, in če med vrsticami
prebiramo Pavlova pisma, niso maloštevilni primeri heterodoksnosti,
s čimer so se morali spopadati prvi cerkveni očetje. Z uradnostjo
krščanske vere kot religije Rimskega cesarstva, do katere je prišlo pod
cesarjem Teodozijem Velikim (Solunski edikt, 380 n. š.) je krščanstvo
prepojilo različne socialne sloje, hkrati pa je doktrina izgubila svojo
originalno čistost ter se je prilagodila kompromisnim situacijam,
na eni strani oblasti in na drugi poganstvu. Spremenila je nekatera
poganska praznovanja in jih prilagodila v krščanske praznike, na
primer 25. december. Krščanstvo je prestopalo meje, ki od vere vodijo
v religijo. Bolj kot o pokristjanjevanju družbe je torej šlo za ’raz
kristjanjevanje’ Cerkve in izvirnega apostolskega nauka.
Nikoli, tudi ob tisti priložnosti ne, niso imele novosti tako velike
moči korenitega spreminjanja, ki je bilo tako občutno in ki mu je
sledil tako močan odmev v vseh družbenih plasteh, kot se je to
zgodilo v 16. stoletju, ko se je pod vodstvom srednjeevropskih refor
matorjev (Luther, Calvin, Zwingli) ljudstvo približalo svetopisem
219
REFORMACIJA V ISTRI
V PRVI POLOVICI 16. STOLETJA
»… in resnica vas bo osvobodila«
(Janezov evangelij 8:2)
Z doktrinarnega stališča je bilo ravno 16. stoletje bolj kot katero
drugo obdobje pretreslo krščanski svet. Krščanstvo je imelo že od
začetka opraviti z doktrinarnimi odkloni, krivoverstvom, pristran
skimi tolmačenji in s tem povezanimi razkoli: že apostol Pavel je
moral strogo grajati nekatere cerkvene občine (kot na primer vidimo
v pismu Galačanom) zaradi njihove lahkomiselnosti in lahkotnosti,
s katero so se oddaljevale od čistega Evangelija, in če med vrsticami
prebiramo Pavlova pisma, niso maloštevilni primeri heterodoksnosti,
s čimer so se morali spopadati prvi cerkveni očetje. Z uradnostjo
krščanske vere kot religije Rimskega cesarstva, do katere je prišlo pod
cesarjem Teodozijem Velikim (Solunski edikt, 380 n. š.) je krščanstvo
prepojilo različne socialne sloje, hkrati pa je doktrina izgubila svojo
originalno čistost ter se je prilagodila kompromisnim situacijam,
na eni strani oblasti in na drugi poganstvu. Spremenila je nekatera
poganska praznovanja in jih prilagodila v krščanske praznike, na
primer 25. december. Krščanstvo je prestopalo meje, ki od vere vodijo
v religijo. Bolj kot o pokristjanjevanju družbe je torej šlo za ’raz
kristjanjevanje’ Cerkve in izvirnega apostolskega nauka.
Nikoli, tudi ob tisti priložnosti ne, niso imele novosti tako velike
moči korenitega spreminjanja, ki je bilo tako občutno in ki mu je
sledil tako močan odmev v vseh družbenih plasteh, kot se je to
zgodilo v 16. stoletju, ko se je pod vodstvom srednjeevropskih refor
matorjev (Luther, Calvin, Zwingli) ljudstvo približalo svetopisem
219
