Page 95 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 95
DU[AN VOGLAR
izbranih odlomkov v tej številki revije Stati inu obstati). Vendar pri
merjava Cankarjevega orisa Trubarja ter Orožnovih podatkov in
načina podajanja snovi (Orožen, 1902:107-112) ne kaže, da bi Cankar
zajemal iz njegove knjige.
Zelo podrobno je pred Orožnom pisal o reformaciji in proti
reformaciji v vojvodini Kranjski zgodovinar Avgust Dimitz v svoji
obsežni štiridelni zgodovini Kranjske od najstarejše dobe do leta 1813
(1874-76); v njej je razmeroma izčrpno orisal Trubarja ter z biblio
grafskimi podatki in opisi prikazal tudi njegove knjige, torej začetke
slovenske književnosti. Opiral se je med drugim na izvirne deželno
stanovske in cerkvene arhivske vire. Cankar je v tržaškem predavanju
pri obravnavi prve skupine tem obširno citiral iz Dimitzeve zgodo
vine, kakor bo prikazano spodaj.
Temeljno začetno delo v preučevanju slovenske reformacije in
protireformacije je opravil v drugi polovici 19. stoletja Theodor Elze.
V knjigi iz leta 1863 o superintendentih evangeličanske Cerkve v
Ljubljani v 16. stoletju je razumljivo posvetil daleč največ prostora
Primožu Trubarju (Elze, 1863:1-29). To Elzejevo delo je bilo eden
glavnih virov za Dimitzevo pisanje o Trubarju (Dimitz, 1875a:
210-211), kar je Dimitz v opombah pod črto tudi večkrat navedel.
Torej bi bilo možno, da bi Cankar zajemal oris Trubarjevega delo
vanja le iz Dimitza in tako prek njega uporabljal Elzejeve podatke
in deloma tudi formulacije. Vendar ni tako preprosto. Z Elzejevimi
navedbami o Trubarju in njegovem delovanju se ujema več delov
Cankarjevega tržaškega govora (mdr. Elze, 1863:1-5, 10-11 in Cankar,
1976:199-202). Dokaz za stik med Elzejevim in Cankarjevim pisa
njem je v Cankarjevi navedbi, da so ob preganjanju Trubarja leta 1547
vdrli v njegovo ljubljansko stanovanje »in vse knjige sežgali« (Cankar,
1976:201). To namreč navaja Elzejeva knjiga o superintendentih (Elze,
1863:5), medtem ko Dimitz piše samo o odvzemu knjig (Dim itz,
1875a:211); Elzejeva poznejša biografija Trubarja na začetku objave
njegovih pisem prav tako govori le o odvzemu (Elze, 1897:3). S to
ugotovitvijo pa še ni dokončno rešeno vprašanje, ali je Cankar zajemal
neposredno iz Elzejeve knjige Die Superintendenten.
V Ljubljani je imel Cankar na voljo tudi knjižico Ivana Laha o
Primožu Trubarju in slovenski reformaciji, ki je po zapisku v 4. šte
93
izbranih odlomkov v tej številki revije Stati inu obstati). Vendar pri
merjava Cankarjevega orisa Trubarja ter Orožnovih podatkov in
načina podajanja snovi (Orožen, 1902:107-112) ne kaže, da bi Cankar
zajemal iz njegove knjige.
Zelo podrobno je pred Orožnom pisal o reformaciji in proti
reformaciji v vojvodini Kranjski zgodovinar Avgust Dimitz v svoji
obsežni štiridelni zgodovini Kranjske od najstarejše dobe do leta 1813
(1874-76); v njej je razmeroma izčrpno orisal Trubarja ter z biblio
grafskimi podatki in opisi prikazal tudi njegove knjige, torej začetke
slovenske književnosti. Opiral se je med drugim na izvirne deželno
stanovske in cerkvene arhivske vire. Cankar je v tržaškem predavanju
pri obravnavi prve skupine tem obširno citiral iz Dimitzeve zgodo
vine, kakor bo prikazano spodaj.
Temeljno začetno delo v preučevanju slovenske reformacije in
protireformacije je opravil v drugi polovici 19. stoletja Theodor Elze.
V knjigi iz leta 1863 o superintendentih evangeličanske Cerkve v
Ljubljani v 16. stoletju je razumljivo posvetil daleč največ prostora
Primožu Trubarju (Elze, 1863:1-29). To Elzejevo delo je bilo eden
glavnih virov za Dimitzevo pisanje o Trubarju (Dimitz, 1875a:
210-211), kar je Dimitz v opombah pod črto tudi večkrat navedel.
Torej bi bilo možno, da bi Cankar zajemal oris Trubarjevega delo
vanja le iz Dimitza in tako prek njega uporabljal Elzejeve podatke
in deloma tudi formulacije. Vendar ni tako preprosto. Z Elzejevimi
navedbami o Trubarju in njegovem delovanju se ujema več delov
Cankarjevega tržaškega govora (mdr. Elze, 1863:1-5, 10-11 in Cankar,
1976:199-202). Dokaz za stik med Elzejevim in Cankarjevim pisa
njem je v Cankarjevi navedbi, da so ob preganjanju Trubarja leta 1547
vdrli v njegovo ljubljansko stanovanje »in vse knjige sežgali« (Cankar,
1976:201). To namreč navaja Elzejeva knjiga o superintendentih (Elze,
1863:5), medtem ko Dimitz piše samo o odvzemu knjig (Dim itz,
1875a:211); Elzejeva poznejša biografija Trubarja na začetku objave
njegovih pisem prav tako govori le o odvzemu (Elze, 1897:3). S to
ugotovitvijo pa še ni dokončno rešeno vprašanje, ali je Cankar zajemal
neposredno iz Elzejeve knjige Die Superintendenten.
V Ljubljani je imel Cankar na voljo tudi knjižico Ivana Laha o
Primožu Trubarju in slovenski reformaciji, ki je po zapisku v 4. šte
93
