Page 97 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 97
DU[AN VOGLAR
V tržaškem predavanju je Cankar že v začetku označil Trubarja
za »vodnika slov. reformacije v šestnajstem stoletju, stvarnika sloven
skega pismenega jezika, začetnika slovenske literature« in »sploh
enega največjih mož, kar jih pozna tako prazna in tako žalostna
zgodovina slovenskega naroda« (Cankar, 1976:191), nato pa je pou
daril Trubarjevo vero v moč knjige in šole, na široko prikazal njegovo
ogorčenje zaradi ljudskega praznoverstva in duhovniškega zlorab
ljanja tega ter ob opozorilu, da je bilo Trubarjevo življenje polno
»neprestanega dela in boja« (Cankar, 1976:199), opisal njegove živ
ljenjske postaje in opravljeno delo. Govoril je v skladu s svojim pre
pričanjem, da je bil Trubar v prelomni zgodovinski dobi »besednik
svojega naroda, glas časa, njegovih zahtev in njegovih želja«, da je
bila slovenska reformacija »mogočno in globoko ljudsko gibanje, ki
je oznanjalo novo in lepo življenje za ves slovenski narod«, da se je
z reformacijo vzdignilo »visoko kakor nikoli poprej in kakor ne po
zneje dolgih dvesto let kulturno življenje slovenskega naroda« in da
je bila z zmago protireformacije »zatrta in uničena plemenita kal
novega, resnično slovenskega narodnega življenja« (Cankar, 1976:191,
195; poudarek je Cankarjev). V svojem dunajskem predavanju je Cankar
označil Trubarja za »velikega našega reformatorja in revolucion arja« in
posebej poudaril njegovo neuklonljivost in pogum (Cankar, 1976:189).
Cankar je za takšno vrednotenje Trubarja in protestantov verjetno
dobil kako pobudo v Prijateljevem dunajskem predavanju, pa tudi v
Dimitzevi knjigi, morda tudi v pisanju Antona Aškerca.2 Dimitz je
2 Anton Aškerc je v polemičnem branjenju svojega epa o Trubarju (1902) precej
citiral iz Dimitzeve II. in III. knjige (Aškerc, 1905:15-17). Iz Zgodovine slovenskega
naroda, ki jo je Janez Trdina napisal leta 1850 in jo je Slovenska matica objavila
leta 1866 proti avtorjevi želji v nepredelani obliki, pa je prepisal zveneče besede:
»Šestnajsto stoletje je bilo zlati čas zgodovine našega naroda, celo dvestoletna
doba svobodnega slovenskega vojvodstva se ne more temu stoletju postaviti ob
stran. V vseh ozirih je dosegel takrat naš narod visokost, kakoršne ne prej, ne
pozneje.« (Aškerc, 1905:15.) Toda nanje se je skliceval popolnoma neutemeljno,
kajti v Trdinovi knjigi sta v nadaljevanju našteta kot uspeha 16. stoletja junaški boj
s Turki in zatrtje protestantizma: »Da so Slovenci tudi za vero junaške branitelje
imeli, to smo enako videli; škofa Urban Tekstor in Toma Kren sta svitli zvezdi,
na kteri smé vsak katoliški Slovenec z občudovanjem in hvaležnostjo gledati.«
(Trdina, 1866:114.)
95
V tržaškem predavanju je Cankar že v začetku označil Trubarja
za »vodnika slov. reformacije v šestnajstem stoletju, stvarnika sloven
skega pismenega jezika, začetnika slovenske literature« in »sploh
enega največjih mož, kar jih pozna tako prazna in tako žalostna
zgodovina slovenskega naroda« (Cankar, 1976:191), nato pa je pou
daril Trubarjevo vero v moč knjige in šole, na široko prikazal njegovo
ogorčenje zaradi ljudskega praznoverstva in duhovniškega zlorab
ljanja tega ter ob opozorilu, da je bilo Trubarjevo življenje polno
»neprestanega dela in boja« (Cankar, 1976:199), opisal njegove živ
ljenjske postaje in opravljeno delo. Govoril je v skladu s svojim pre
pričanjem, da je bil Trubar v prelomni zgodovinski dobi »besednik
svojega naroda, glas časa, njegovih zahtev in njegovih želja«, da je
bila slovenska reformacija »mogočno in globoko ljudsko gibanje, ki
je oznanjalo novo in lepo življenje za ves slovenski narod«, da se je
z reformacijo vzdignilo »visoko kakor nikoli poprej in kakor ne po
zneje dolgih dvesto let kulturno življenje slovenskega naroda« in da
je bila z zmago protireformacije »zatrta in uničena plemenita kal
novega, resnično slovenskega narodnega življenja« (Cankar, 1976:191,
195; poudarek je Cankarjev). V svojem dunajskem predavanju je Cankar
označil Trubarja za »velikega našega reformatorja in revolucion arja« in
posebej poudaril njegovo neuklonljivost in pogum (Cankar, 1976:189).
Cankar je za takšno vrednotenje Trubarja in protestantov verjetno
dobil kako pobudo v Prijateljevem dunajskem predavanju, pa tudi v
Dimitzevi knjigi, morda tudi v pisanju Antona Aškerca.2 Dimitz je
2 Anton Aškerc je v polemičnem branjenju svojega epa o Trubarju (1902) precej
citiral iz Dimitzeve II. in III. knjige (Aškerc, 1905:15-17). Iz Zgodovine slovenskega
naroda, ki jo je Janez Trdina napisal leta 1850 in jo je Slovenska matica objavila
leta 1866 proti avtorjevi želji v nepredelani obliki, pa je prepisal zveneče besede:
»Šestnajsto stoletje je bilo zlati čas zgodovine našega naroda, celo dvestoletna
doba svobodnega slovenskega vojvodstva se ne more temu stoletju postaviti ob
stran. V vseh ozirih je dosegel takrat naš narod visokost, kakoršne ne prej, ne
pozneje.« (Aškerc, 1905:15.) Toda nanje se je skliceval popolnoma neutemeljno,
kajti v Trdinovi knjigi sta v nadaljevanju našteta kot uspeha 16. stoletja junaški boj
s Turki in zatrtje protestantizma: »Da so Slovenci tudi za vero junaške branitelje
imeli, to smo enako videli; škofa Urban Tekstor in Toma Kren sta svitli zvezdi,
na kteri smé vsak katoliški Slovenec z občudovanjem in hvaležnostjo gledati.«
(Trdina, 1866:114.)
95
