Page 96 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 96
RAZPRAVE, [TUDIJE
vilki Ljubljanskega zvona (str. 317) sodeč izšla marca 1908. Pisec, ki na
knjižici ni naveden, povzema pisanje o Trubarjevem delovanju (Lah,
1908:22–25) po Elzejevi knjigi o superintendentih (Elze, 1863: 1-5,
10-11) in jo omenja v opombi pod črto; v skladu s takratno Elzejevo
navedbo govori tudi o sežigu Trubarjevih knjig leta 1547. S temi mesti
v knjižici se močno ujemajo odlomki v Cankarjevem predavanju
(Cankar, 1976:200-201), kar omogoča tudi sklepanje, da je Cankar
zajemal iz nje in ne neposredno iz Elzejeve knjige. Cankarjevo upo
rabo knjižice dokazuje njegova omemba, da je žalski katoliški župnik
leta 1750 nasprotoval pouku pisanja in branja (Cankar, 1976:198), o
čemer govori podčrtna opomba v knjižici (Lah, 1908:32). Ni namreč
verjetno, da bi si Cankar to izpisal iz prvega vira, to je iz razprave
Josipa Apiha o zgodovini ljudskega šolstva na Slovenskem, v kateri
so navedeni pomisleki in podpore vrste župnikov (Apih, 1894:258),
ali iz kake druge omembe tega dogodka.
Toda Cankar se pri pripravljanju predavanja ni opiral samo na
Lah ovo knjižico, temveč tudi neposredno na Dimitzevo zgodovi
no Kranjske. Med drugim je v predavanje vključil – brez navedbe
vira – pod atke o delovanju škofa Petra Seebacha zoper Trubarja
(Cank ar, 1976: 203), ki izvirajo iz Dimitzeve zgodovine (Dimitz,
1875a: 250-251, 266). Teh podatkov Lah ne navaja. Pri oblikovanju
svojega ovrednot enja Trubarja in sploh protestantskega gibanja je
Cankar ravnal neodvisno od Lahovega spisa, v katerem so stavki
o pomenu Trubarja in reformacije razvrščeni v deklarativne točke
(Lah, 1908:10, 46-48) in razodevajo tudi ideološko prisvajanje1 brez
stvarne utemeljenosti.
1 »Slaveč torej spomin velikega moža, ki ga bo štela naša zgodovina za enega
prvih svojih mož, ne proslavljamo protestantstva, ki je danes za nas premagano
stališče, ampak predvsem:
1. Moža, njegovo silo in energijo, ki je z njo vodil veliko delo, ki ga danes
imenujemo: kulturno in versko prerojenje Slovencev.
2. Duha, protirimskega, proticerkvenega, narodnega, ki je vodil nazaj k narodu,
k samostojnosti in samozavesti.
3. Dobo novih sil in novega življenja, ki nam je postala za vse čase zgled trdega
dela, neomajne volje, velike sile.
To nam je Trubar in to vidimo v njem in v naši reformaciji. (Lah, 1908:10;
poudaril Lah; prim. še op. 8.)
94
vilki Ljubljanskega zvona (str. 317) sodeč izšla marca 1908. Pisec, ki na
knjižici ni naveden, povzema pisanje o Trubarjevem delovanju (Lah,
1908:22–25) po Elzejevi knjigi o superintendentih (Elze, 1863: 1-5,
10-11) in jo omenja v opombi pod črto; v skladu s takratno Elzejevo
navedbo govori tudi o sežigu Trubarjevih knjig leta 1547. S temi mesti
v knjižici se močno ujemajo odlomki v Cankarjevem predavanju
(Cankar, 1976:200-201), kar omogoča tudi sklepanje, da je Cankar
zajemal iz nje in ne neposredno iz Elzejeve knjige. Cankarjevo upo
rabo knjižice dokazuje njegova omemba, da je žalski katoliški župnik
leta 1750 nasprotoval pouku pisanja in branja (Cankar, 1976:198), o
čemer govori podčrtna opomba v knjižici (Lah, 1908:32). Ni namreč
verjetno, da bi si Cankar to izpisal iz prvega vira, to je iz razprave
Josipa Apiha o zgodovini ljudskega šolstva na Slovenskem, v kateri
so navedeni pomisleki in podpore vrste župnikov (Apih, 1894:258),
ali iz kake druge omembe tega dogodka.
Toda Cankar se pri pripravljanju predavanja ni opiral samo na
Lah ovo knjižico, temveč tudi neposredno na Dimitzevo zgodovi
no Kranjske. Med drugim je v predavanje vključil – brez navedbe
vira – pod atke o delovanju škofa Petra Seebacha zoper Trubarja
(Cank ar, 1976: 203), ki izvirajo iz Dimitzeve zgodovine (Dimitz,
1875a: 250-251, 266). Teh podatkov Lah ne navaja. Pri oblikovanju
svojega ovrednot enja Trubarja in sploh protestantskega gibanja je
Cankar ravnal neodvisno od Lahovega spisa, v katerem so stavki
o pomenu Trubarja in reformacije razvrščeni v deklarativne točke
(Lah, 1908:10, 46-48) in razodevajo tudi ideološko prisvajanje1 brez
stvarne utemeljenosti.
1 »Slaveč torej spomin velikega moža, ki ga bo štela naša zgodovina za enega
prvih svojih mož, ne proslavljamo protestantstva, ki je danes za nas premagano
stališče, ampak predvsem:
1. Moža, njegovo silo in energijo, ki je z njo vodil veliko delo, ki ga danes
imenujemo: kulturno in versko prerojenje Slovencev.
2. Duha, protirimskega, proticerkvenega, narodnega, ki je vodil nazaj k narodu,
k samostojnosti in samozavesti.
3. Dobo novih sil in novega življenja, ki nam je postala za vse čase zgled trdega
dela, neomajne volje, velike sile.
To nam je Trubar in to vidimo v njem in v naši reformaciji. (Lah, 1908:10;
poudaril Lah; prim. še op. 8.)
94
