Page 101 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 101
KRISTINA KLEMEN^I^
svoji domovini vernikom razkrivala pravi pomen vere in jih usmerjala,
naj se ravnajo po Svetem pismu. Učila sta jih, da je Kristusova smrt
edina žrtev, ki varuje pred grehi. Maše niso nikakršna daritev oziroma
žrtvovanje za grehe, potrebno je samo imeti vero in moliti k edinemu
Bogu, v katerega verujemo. S svojimi obredi in izpovedjo vere sta
potrdila, da v Gospodovi večerji ni ne Kristusovega svetega telesa ne
njegove svete krvi. Luther je odkril Kristusovo zaslugo in posvečeno
vero ter prvi spreobrnil Nemce (Tevtonce). Na podlagi enakih spo
znanj pa je tudi Trubar spreobrnil Slovence (Krajnce) in jim postal
dober dušni pastir. Bila sta zaslužna, da je glas evangelija obudil
krščansko cerkev v Wittenbergu in v Ljubljani. V boj zoper verske
neresnice, ki jih je širil papež, sta se podala s pisanjem in razdelje
vanjem knjig o veri. Pri tem je Trubar za Slovence pisal v slovenskem
jeziku. Luthrov in Trubarjev nauk je pritegnil tudi turškega cesarja
in veliko število njegovih podložnikov. Ob Trubarjevih spisih so
spoznali, da je Kristus Bog. Množice Nemcev in Slovencev so pre
pevale svete pesmi in vedre melodije, ki sta jih zanje zložila Luther
oziroma Trubar. S številnimi knjigami, ki sta jih napisala o novi, boljši
veri, pa sta tudi izboljšala jezik nemškega oziroma slovenskega na
roda. V trdnem upanju sta trpela za Kristusa. Oba sta bila izgnanca,
a kljub temu svobodna. Umrla sta spokojno, kot priletna starca.
Njun duh je pristal v nebesih, zemlji pa sta pustila svoji slavni imeni.
Za Luthrom so žalovali Nemci, za Trubarjem pa Slovenci – enako
izobraženci (Muze) kot preprosto ljudstvo (božji ovčjak). Potem, ko
sta opustila maševanja, je Luther prebil v evangelijski službi in pisal
knjige še devetindvajset let, Trubar pa še štiriinštirideset. Dokler bosta
Nemčija in Slovenija naklonjena njunemu delu, bosta slava in čast, ki
sta si jo Luther in Trubar pridobila s svojim verskim naukom – večni.
Prava cerkev pa naj bo ponosna na njuno duhovniško delo, saj bosta
med dušnimi pastirji vedno ohranila vodilno vlogo.
Pri prevodu Andreæjeve knjige, ki je v nemščini nastala kot knjižna
transformacija izvirne posmrtne pridige za Trubarjem, je Trost, kakor
je bilo že omenjeno, spremenil zaključni del tako, da je pesmi nemških
duhovnikov zamenjal z lastnimi. Takšna prevajalska svoboda med
reformatorji ni bila redkost. S tem je temu prevodu dodal osebni pečat
in novo literarno vrednost.
101
svoji domovini vernikom razkrivala pravi pomen vere in jih usmerjala,
naj se ravnajo po Svetem pismu. Učila sta jih, da je Kristusova smrt
edina žrtev, ki varuje pred grehi. Maše niso nikakršna daritev oziroma
žrtvovanje za grehe, potrebno je samo imeti vero in moliti k edinemu
Bogu, v katerega verujemo. S svojimi obredi in izpovedjo vere sta
potrdila, da v Gospodovi večerji ni ne Kristusovega svetega telesa ne
njegove svete krvi. Luther je odkril Kristusovo zaslugo in posvečeno
vero ter prvi spreobrnil Nemce (Tevtonce). Na podlagi enakih spo
znanj pa je tudi Trubar spreobrnil Slovence (Krajnce) in jim postal
dober dušni pastir. Bila sta zaslužna, da je glas evangelija obudil
krščansko cerkev v Wittenbergu in v Ljubljani. V boj zoper verske
neresnice, ki jih je širil papež, sta se podala s pisanjem in razdelje
vanjem knjig o veri. Pri tem je Trubar za Slovence pisal v slovenskem
jeziku. Luthrov in Trubarjev nauk je pritegnil tudi turškega cesarja
in veliko število njegovih podložnikov. Ob Trubarjevih spisih so
spoznali, da je Kristus Bog. Množice Nemcev in Slovencev so pre
pevale svete pesmi in vedre melodije, ki sta jih zanje zložila Luther
oziroma Trubar. S številnimi knjigami, ki sta jih napisala o novi, boljši
veri, pa sta tudi izboljšala jezik nemškega oziroma slovenskega na
roda. V trdnem upanju sta trpela za Kristusa. Oba sta bila izgnanca,
a kljub temu svobodna. Umrla sta spokojno, kot priletna starca.
Njun duh je pristal v nebesih, zemlji pa sta pustila svoji slavni imeni.
Za Luthrom so žalovali Nemci, za Trubarjem pa Slovenci – enako
izobraženci (Muze) kot preprosto ljudstvo (božji ovčjak). Potem, ko
sta opustila maševanja, je Luther prebil v evangelijski službi in pisal
knjige še devetindvajset let, Trubar pa še štiriinštirideset. Dokler bosta
Nemčija in Slovenija naklonjena njunemu delu, bosta slava in čast, ki
sta si jo Luther in Trubar pridobila s svojim verskim naukom – večni.
Prava cerkev pa naj bo ponosna na njuno duhovniško delo, saj bosta
med dušnimi pastirji vedno ohranila vodilno vlogo.
Pri prevodu Andreæjeve knjige, ki je v nemščini nastala kot knjižna
transformacija izvirne posmrtne pridige za Trubarjem, je Trost, kakor
je bilo že omenjeno, spremenil zaključni del tako, da je pesmi nemških
duhovnikov zamenjal z lastnimi. Takšna prevajalska svoboda med
reformatorji ni bila redkost. S tem je temu prevodu dodal osebni pečat
in novo literarno vrednost.
101
