Page 150 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 150
RAZPRAVE, [TUDIJE
Slovenije. Udeležbo v nemškem odporniškem gibanju so dokumenti
rali prav v cerkvenem poslopju v Zagoričah, kar je razumljivo, saj
so se prebivalci zavestno obrnili k nemški protestantski tradiciji
evang eličanske cerkve. Evangeličani v Zagoričah se niso več imeli
za Slovence, ki jim je Primož Trubar dal temelje njihovega jezika in
književnosti, ampak za »Vindišarje«, ki so optirali za nemško Avstrijo
in se niso upirali asimilaciji. Takšna očitna drža spominja na protest
šestih občin z večinsko slovenskim prebivalstvom v spodnji Ziljski
dolini. Ti so se izrekli zoper dvojezične napise vzdolž ziljske železnice,
ker se prebivalci niso imeli za nacionalno zavedne Slovence, ampak za
»nemštvu naklonjene Vindišarje«.74 »S tem sklepom nočemo zanikati
svoje materinščine,« so te občine utemeljile svoj protest, »kajti ljubimo
jo enako kot prej. Vendar je naše narečje tako različno od novega
slovenskega knjižnega jezika in ima toliko odzvenov v nemščini, da
ta jezik razumemo bolje kot slovenskega.«75
Precej evangeličanov iz Zagorič se je izselilo v Ameriko. Zveznega
vikarja niso nastavili, nasprotno, razpravljali so o tem, da bi po
družnico priključili evangeličanski fari v Beljaku in tako izkoristili
ugodnejšo prometno povezavo. Vendar so to namero spet opustili,
ker bi morali preložiti službo božjo na popoldanske ure.76
Zmanjševanje števila duš je bilo tudi glavna tema vizitacije, ki jo
je v podružnični fari opravil superintendent Johannes Heinzelmann
(1873–1946) dne 29. marca 1936.77 Ta je farane ostro opomnil, naj
se zavedo izjemno velikega števila zvez s katoliškimi zakonci in po
sledično katoliške vzgoje otrok in naj poskrbijo, da se bodo stvari
spremenile. Ravno v razmerah katoliške stanovske države in ob
zahtevah za pristop k domovinski fronti naj evangeličani ne podležejo
pritisku, ampak naj zagovarjajo svoje stališče.78
Jezik bogoslužja je bil le postranski predmet posvetov, kajti na
vprašanje superintendenta, »ali obstaja potreba po slovenskem bo
goslužju v tej fari«, so farani gladko zavrnili, da bi obstajala taka
potreba.79 V tej zvezi je kurator postavil superintendentu še eno
vprašanje, ki lepo ilustrira že izvršeno kulturno indoktrinacijo: Fara
da ima v posesti dragocen molitvenik v rokopisu v slovenskem jeziku
in sprašuje se, »ali bi se ta knjiga zaradi njene velike vrednosti lahko
prodala«. Superintendent je, kakor je zabeleženo v zapisniku,80 sicer
150
Slovenije. Udeležbo v nemškem odporniškem gibanju so dokumenti
rali prav v cerkvenem poslopju v Zagoričah, kar je razumljivo, saj
so se prebivalci zavestno obrnili k nemški protestantski tradiciji
evang eličanske cerkve. Evangeličani v Zagoričah se niso več imeli
za Slovence, ki jim je Primož Trubar dal temelje njihovega jezika in
književnosti, ampak za »Vindišarje«, ki so optirali za nemško Avstrijo
in se niso upirali asimilaciji. Takšna očitna drža spominja na protest
šestih občin z večinsko slovenskim prebivalstvom v spodnji Ziljski
dolini. Ti so se izrekli zoper dvojezične napise vzdolž ziljske železnice,
ker se prebivalci niso imeli za nacionalno zavedne Slovence, ampak za
»nemštvu naklonjene Vindišarje«.74 »S tem sklepom nočemo zanikati
svoje materinščine,« so te občine utemeljile svoj protest, »kajti ljubimo
jo enako kot prej. Vendar je naše narečje tako različno od novega
slovenskega knjižnega jezika in ima toliko odzvenov v nemščini, da
ta jezik razumemo bolje kot slovenskega.«75
Precej evangeličanov iz Zagorič se je izselilo v Ameriko. Zveznega
vikarja niso nastavili, nasprotno, razpravljali so o tem, da bi po
družnico priključili evangeličanski fari v Beljaku in tako izkoristili
ugodnejšo prometno povezavo. Vendar so to namero spet opustili,
ker bi morali preložiti službo božjo na popoldanske ure.76
Zmanjševanje števila duš je bilo tudi glavna tema vizitacije, ki jo
je v podružnični fari opravil superintendent Johannes Heinzelmann
(1873–1946) dne 29. marca 1936.77 Ta je farane ostro opomnil, naj
se zavedo izjemno velikega števila zvez s katoliškimi zakonci in po
sledično katoliške vzgoje otrok in naj poskrbijo, da se bodo stvari
spremenile. Ravno v razmerah katoliške stanovske države in ob
zahtevah za pristop k domovinski fronti naj evangeličani ne podležejo
pritisku, ampak naj zagovarjajo svoje stališče.78
Jezik bogoslužja je bil le postranski predmet posvetov, kajti na
vprašanje superintendenta, »ali obstaja potreba po slovenskem bo
goslužju v tej fari«, so farani gladko zavrnili, da bi obstajala taka
potreba.79 V tej zvezi je kurator postavil superintendentu še eno
vprašanje, ki lepo ilustrira že izvršeno kulturno indoktrinacijo: Fara
da ima v posesti dragocen molitvenik v rokopisu v slovenskem jeziku
in sprašuje se, »ali bi se ta knjiga zaradi njene velike vrednosti lahko
prodala«. Superintendent je, kakor je zabeleženo v zapisniku,80 sicer
150
