Page 149 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 149
KARL W. SCHWARZ
nastavili »zveznega vikarja«, torej mlajšega duhovnika, katerega
stroške bi poravnavala protestantska zveza v Nemčiji, da bi evan
geličansko podružnično faro »rešil pred propadom«.68 V pismu
piše, da število evangeličanov nenehno upada, ker se mešani zakoni
sklep ajo »ponavadi v prid katoliškemu delu«, in ker se »slovenski
katoliški nasprotniki z vsemi možnimi sredstvi« trudijo, da bi uničili
njihovo skupnost. Iz konteksta je seveda razvidno, da so se tu združili
konfesionalni in etnični motivi in da je bilo ohranitev slovenske
identitete mogoče bolj ali manj zagotoviti samo v okviru katoliške
cerkve.69 Ta se je posebej izkazala kot opora nacionalne posebnosti
koroških Slovencev;70 slovenski duhovniki so namreč v boju za svojo
narodnost tako rekoč »stali v prvi vrsti politične fronte«.71
Če bi bil v Zagoričah nameščen vikar, tako je domneval pisec
pisma, se ne bi ohranila samo obstoječa evangeličanska fara, ampak
znamenja kažejo, da bi prestopi »posebej iz nemških krogov« in iz
kmečkega prebivalstva znova pomagali do razcveta ogroženi skup
nosti in bi lahko postala »močna opora evangeličanski veri«. Da bi se
ta evangeličanska vera samoumevno izpovedovala v nemškem jeziku,
je jasno iz sledeče pripombe: Obstajali naj bi obeti, da se bo v Pečah
naselilo nemško podjetje, ki bo »zaposlovalo pretežno evangeličanske
delavce«. To bi bila še ena opora, in »da bi se naš stari verski otok ohra
nil in ponovno izgradil«, manjka samo še močno, trezno vodstvo, za
katero bi poskrbel primeren pastir. Senior Karl Bünker (1853–1919)
se je pridružil temu mnenju in 30. avgusta 1918 klic na pomoč iz
Zagorič poslal pristojnemu župnijskemu uradu v Bleibergu; zapros il
ga je, naj se zavzame za boljšo oskrbo podružnice. Najbolje bi bilo,
po njegovem, nastaviti zveznega vikarja – kakor v tako imenovanih
skupnostih »proč od Rima«. Bünker je še pripomnil, da v Zagoričah
gibanja »proč od Rima« (Los von Rom Bewegung) ne bo mogoče
uveljaviti, tam velja kvečjemu preprečiti gibanje »nazaj k Rimu«.
Kriza podružnične fare se je z razvojem dogodkov po prvi svetovni
vojni še zaostrila. Številni njeni člani so sodelovali v koroškem odpor
niškem gibanju,72 k čemur sta prispevala strateška lega Podkloštra in
prihod vojaških čet iz Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev z gesli,
da osvobajajo slovensko prebivalstvo na južnem Koroškem.73 Takratni
slovenski narodni program je namreč temeljil na ideji Zedinjene
149
nastavili »zveznega vikarja«, torej mlajšega duhovnika, katerega
stroške bi poravnavala protestantska zveza v Nemčiji, da bi evan
geličansko podružnično faro »rešil pred propadom«.68 V pismu
piše, da število evangeličanov nenehno upada, ker se mešani zakoni
sklep ajo »ponavadi v prid katoliškemu delu«, in ker se »slovenski
katoliški nasprotniki z vsemi možnimi sredstvi« trudijo, da bi uničili
njihovo skupnost. Iz konteksta je seveda razvidno, da so se tu združili
konfesionalni in etnični motivi in da je bilo ohranitev slovenske
identitete mogoče bolj ali manj zagotoviti samo v okviru katoliške
cerkve.69 Ta se je posebej izkazala kot opora nacionalne posebnosti
koroških Slovencev;70 slovenski duhovniki so namreč v boju za svojo
narodnost tako rekoč »stali v prvi vrsti politične fronte«.71
Če bi bil v Zagoričah nameščen vikar, tako je domneval pisec
pisma, se ne bi ohranila samo obstoječa evangeličanska fara, ampak
znamenja kažejo, da bi prestopi »posebej iz nemških krogov« in iz
kmečkega prebivalstva znova pomagali do razcveta ogroženi skup
nosti in bi lahko postala »močna opora evangeličanski veri«. Da bi se
ta evangeličanska vera samoumevno izpovedovala v nemškem jeziku,
je jasno iz sledeče pripombe: Obstajali naj bi obeti, da se bo v Pečah
naselilo nemško podjetje, ki bo »zaposlovalo pretežno evangeličanske
delavce«. To bi bila še ena opora, in »da bi se naš stari verski otok ohra
nil in ponovno izgradil«, manjka samo še močno, trezno vodstvo, za
katero bi poskrbel primeren pastir. Senior Karl Bünker (1853–1919)
se je pridružil temu mnenju in 30. avgusta 1918 klic na pomoč iz
Zagorič poslal pristojnemu župnijskemu uradu v Bleibergu; zapros il
ga je, naj se zavzame za boljšo oskrbo podružnice. Najbolje bi bilo,
po njegovem, nastaviti zveznega vikarja – kakor v tako imenovanih
skupnostih »proč od Rima«. Bünker je še pripomnil, da v Zagoričah
gibanja »proč od Rima« (Los von Rom Bewegung) ne bo mogoče
uveljaviti, tam velja kvečjemu preprečiti gibanje »nazaj k Rimu«.
Kriza podružnične fare se je z razvojem dogodkov po prvi svetovni
vojni še zaostrila. Številni njeni člani so sodelovali v koroškem odpor
niškem gibanju,72 k čemur sta prispevala strateška lega Podkloštra in
prihod vojaških čet iz Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev z gesli,
da osvobajajo slovensko prebivalstvo na južnem Koroškem.73 Takratni
slovenski narodni program je namreč temeljil na ideji Zedinjene
149
