Page 148 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 148
RAZPRAVE, [TUDIJE
bi človek najmanj pričakoval. In Czerwenka je pripisal odgovornost
za to kar Svetemu Duhu: »Gospod pa lahko stori več, kakor prosimo
in razumemo, in kjer veje njegov Duh, se odpro srca in razumevanje.
In čeprav slovensko občestvo v svoji govorici nima pravega prevoda
Biblije in molitvenikov, pa se zaradi dragocenega evangelija rado nauči
nemškega jezika in skuša svojega nemškega dušebrižnika in učitelja
obdržati z nemajhnim naporom in požrtvovalnostjo.«63
Leta 1860 je bilo v Zagoričanih izkazanih še 66 prebivalcev.64 Leta
1865 natančen popis ljudskih šol omenja v Zagoričah šolo z dvema
razredoma s skupno deset učenci s slovenskim maternim jezikom.
Pouk je potekal v nemščini. Zakon o ljudskih šolah iz leta 1869 je
verske šole spremenil v zasebne – s hudimi finančnimi posledicami
za evangeličanske šolske skupnosti. Tradicionalna »enotnost evan
geličanskega cerkvenega in šolskega sistema« se v glavnem ni mogla
več obdržati in se je sesula. Na Koroškem sta od 34 protestantskih
šol preživeli le dve (v Treffenu in Waiernu). Tudi šolo v Zagoričah so
zaprli in učence prešolali v Podklošter. Leta 1876 so imele Zagoriče
izkazano še 103 prebivalce,65 ki pa so bili že tako asimilirani, da so
leta 1878 dokončno odpravili slovensko bogoslužje.
V nadaljnjih letih je število prebivalstva upadalo. Ob ljudskem
štetju leta 1880 je bilo v občini Podklošter zabeleženih še 180 prote
stantov. Podružnična fara Zagoriče je kljub temu še leta 1899 po
stavila ob molilnici zvonik, ki so ga posvetili 28. septembra istega
leta.66 Tako so tudi na zunaj pokazali, da stoji tu evangeličanska cerkev
sredi rimskokatoliškega okolja. Število duš je še naprej upadalo in
ob ljudskem štetju leta 1910 je bilo v občini Podklošter samo še 125
protestantov.
6. Cerkveno občestvo v krizi
Kriza se je zaostrila po prvi svetovni vojni, ko je evangeličanski fari
grozilo, da jo bodo zmlela nasprotja med slovenskim katoliškim in
nemškim prebivalstvom. Dne 25. avgusta 1918 se je zato prezbiterij
po nasvetu sposojenega vikarja Oskarja Hengstenberga (1884–1971)
obrnil na pristojni seniorat v Trebesingu67 s prošnjo, če bi lahko
148
bi človek najmanj pričakoval. In Czerwenka je pripisal odgovornost
za to kar Svetemu Duhu: »Gospod pa lahko stori več, kakor prosimo
in razumemo, in kjer veje njegov Duh, se odpro srca in razumevanje.
In čeprav slovensko občestvo v svoji govorici nima pravega prevoda
Biblije in molitvenikov, pa se zaradi dragocenega evangelija rado nauči
nemškega jezika in skuša svojega nemškega dušebrižnika in učitelja
obdržati z nemajhnim naporom in požrtvovalnostjo.«63
Leta 1860 je bilo v Zagoričanih izkazanih še 66 prebivalcev.64 Leta
1865 natančen popis ljudskih šol omenja v Zagoričah šolo z dvema
razredoma s skupno deset učenci s slovenskim maternim jezikom.
Pouk je potekal v nemščini. Zakon o ljudskih šolah iz leta 1869 je
verske šole spremenil v zasebne – s hudimi finančnimi posledicami
za evangeličanske šolske skupnosti. Tradicionalna »enotnost evan
geličanskega cerkvenega in šolskega sistema« se v glavnem ni mogla
več obdržati in se je sesula. Na Koroškem sta od 34 protestantskih
šol preživeli le dve (v Treffenu in Waiernu). Tudi šolo v Zagoričah so
zaprli in učence prešolali v Podklošter. Leta 1876 so imele Zagoriče
izkazano še 103 prebivalce,65 ki pa so bili že tako asimilirani, da so
leta 1878 dokončno odpravili slovensko bogoslužje.
V nadaljnjih letih je število prebivalstva upadalo. Ob ljudskem
štetju leta 1880 je bilo v občini Podklošter zabeleženih še 180 prote
stantov. Podružnična fara Zagoriče je kljub temu še leta 1899 po
stavila ob molilnici zvonik, ki so ga posvetili 28. septembra istega
leta.66 Tako so tudi na zunaj pokazali, da stoji tu evangeličanska cerkev
sredi rimskokatoliškega okolja. Število duš je še naprej upadalo in
ob ljudskem štetju leta 1910 je bilo v občini Podklošter samo še 125
protestantov.
6. Cerkveno občestvo v krizi
Kriza se je zaostrila po prvi svetovni vojni, ko je evangeličanski fari
grozilo, da jo bodo zmlela nasprotja med slovenskim katoliškim in
nemškim prebivalstvom. Dne 25. avgusta 1918 se je zato prezbiterij
po nasvetu sposojenega vikarja Oskarja Hengstenberga (1884–1971)
obrnil na pristojni seniorat v Trebesingu67 s prošnjo, če bi lahko
148
