Page 146 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 146
RAZPRAVE, [TUDIJE
Ta zasebna srečanja, ki so potekala pod pretvezo boljše verske
vzgoje, je mogoče razložiti tudi s konservativno navdahnjeno pode
dovano pobožnostjo skrivnih protestantskih shodov.53 Pobožnosti,
ki se je napajala iz nabožnih knjig, ohranjenih le z veliko nevarnostjo
in skrajno skrbnostjo, ni mogla zadovoljiti prosvetljenska teologija
njihovih sodobnikov. Upoštevati pa je treba tudi samozavest, ki je
zrasla iz »spoštovanje zbujajoče avtohtone tradicije laičnega krščan
stva«.54 Ta teološka različnost je nazadnje pripeljala do odpora. Sprave
niso sprejeli vsi člani občestva, posrečila pa se je le zaradi izjemne
dušebrižniške sposobnosti vizitirajočega seniorja, saj je pritožbe
nikom prisluhnil in jim obljubil tiskanje katekizma v njihovem jeziku
in ureditev lastnega pokopališča.55 Pastorju je bilo naročeno, »naj se
zelo dejavno zavzame za Slovence, naj bo ljubeč do njih in se z vsemi
močmi trudi občevati z njimi v njihovem jeziku, kar je tudi obljubil
storiti po svojih najboljših močeh«.56 Za to, da je Steinhäusser po
nekaj letih sklenil zapustiti Bleiberg in se preseliti v Eisentratten, ni
bila kriva podružnica v Zagoričah: njeni prebivalci bi ga hoteli imeti
celo za svojega pridigarja, vendar jim zaradi premajhnega števila
vernikov to ni bilo odobreno.57
Po poročilih je imel njegov naslednik Knopf podoben konflikten
teološki položaj. Otroke iz Zagorič in Sovč je vzel s sabo v nemško
šolo v Podklošter, da bi jih seznanil z racionalistično teologijo in jih
odvadil tradicionalne konservativne pobožnosti. Evangeličani v Zago
ričah so torej svojo slovensko identiteto ohranjali veliko laže, dokler
so kot skrivni protestanti gojili svoje versko življenje na skrivnem »za
goricami«. Po letu 1781 je bilo to za tolerirane veliko teže, ker so bili
njihovi dušebrižniki nemški pastorji, ki so jih poučevali v nemščini,
in ker so bili izpostavljeni vplivu nemške teologije.
5. Na poti v asimilacijo
Prakso slovenskega bogoslužja v Zagoričah so počasi opuščali.
Bernhard Czerwenka (1825–1886) je leta 1856 ugotovil, da »so se
ljudje začeli bolje izobraževati v nemškem jeziku«.58 V ta namen so
v Zagoriče poklicali zasebnega učitelja, ki je poučeval nemško do
146
Ta zasebna srečanja, ki so potekala pod pretvezo boljše verske
vzgoje, je mogoče razložiti tudi s konservativno navdahnjeno pode
dovano pobožnostjo skrivnih protestantskih shodov.53 Pobožnosti,
ki se je napajala iz nabožnih knjig, ohranjenih le z veliko nevarnostjo
in skrajno skrbnostjo, ni mogla zadovoljiti prosvetljenska teologija
njihovih sodobnikov. Upoštevati pa je treba tudi samozavest, ki je
zrasla iz »spoštovanje zbujajoče avtohtone tradicije laičnega krščan
stva«.54 Ta teološka različnost je nazadnje pripeljala do odpora. Sprave
niso sprejeli vsi člani občestva, posrečila pa se je le zaradi izjemne
dušebrižniške sposobnosti vizitirajočega seniorja, saj je pritožbe
nikom prisluhnil in jim obljubil tiskanje katekizma v njihovem jeziku
in ureditev lastnega pokopališča.55 Pastorju je bilo naročeno, »naj se
zelo dejavno zavzame za Slovence, naj bo ljubeč do njih in se z vsemi
močmi trudi občevati z njimi v njihovem jeziku, kar je tudi obljubil
storiti po svojih najboljših močeh«.56 Za to, da je Steinhäusser po
nekaj letih sklenil zapustiti Bleiberg in se preseliti v Eisentratten, ni
bila kriva podružnica v Zagoričah: njeni prebivalci bi ga hoteli imeti
celo za svojega pridigarja, vendar jim zaradi premajhnega števila
vernikov to ni bilo odobreno.57
Po poročilih je imel njegov naslednik Knopf podoben konflikten
teološki položaj. Otroke iz Zagorič in Sovč je vzel s sabo v nemško
šolo v Podklošter, da bi jih seznanil z racionalistično teologijo in jih
odvadil tradicionalne konservativne pobožnosti. Evangeličani v Zago
ričah so torej svojo slovensko identiteto ohranjali veliko laže, dokler
so kot skrivni protestanti gojili svoje versko življenje na skrivnem »za
goricami«. Po letu 1781 je bilo to za tolerirane veliko teže, ker so bili
njihovi dušebrižniki nemški pastorji, ki so jih poučevali v nemščini,
in ker so bili izpostavljeni vplivu nemške teologije.
5. Na poti v asimilacijo
Prakso slovenskega bogoslužja v Zagoričah so počasi opuščali.
Bernhard Czerwenka (1825–1886) je leta 1856 ugotovil, da »so se
ljudje začeli bolje izobraževati v nemškem jeziku«.58 V ta namen so
v Zagoriče poklicali zasebnega učitelja, ki je poučeval nemško do
146
